Radičevičeva ulica Leta 1958 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Radičevičeva ulica. Branko Radičević (1824-1853) je bil srbski pesnik, privrženec Karadžićeve jezikovne reforme in avtor vedrih satiričnih in elegičnih pesmi. Radovanova ulica Leta 1964 so del Iztokove ulice med Marxovo in Primčevo ulico na Studencih preimenovali v Radovanovo ulico, po pevcu Radovanu, enem od junakov Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem. Radvanjska cesta Leta 1876 so staro cesto, ki je vodila skozi Magdalensko predmestje in Novo vas proti Radvanju, poimenovali Unterrothweiner Strasse (Spodnje Radvanjska cesta). Leta 1919 so del ulice, ki je ležal v Magdalenskem predmestju, preimenovali v ime Radvanjska cesta, del, ki je ležal v Novi vasi, pa je dobil ime Spodnje Radvanjska cesta. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulici združili in jo ponovno poimenovali Unterrothweiner Strasse. Maja 1945 jima vrnejo slovenski imeni, leta 1947 ju združijo v Radvanjsko cesto. V devetdesetih letih 19. stoletja so začetek Radvanjska ceste, ki se je do tedaj začela z odcepom od dovozne ceste v kadetnico, prestavili na današnje mesto in ob njem zasadili divje kostanje. V osemdesetih letih 20. stoletja so ob gradnji stanovanjskih naselij Nova vas I in S 23 Radvanjsko cesto dobesedno razdelili na dva dela, ki ju loči štiripasovna Cesta proletarskih brigad. Radvanje je bilo vse do druge svetovne vojne samostojna občina z okoli 2300 prebivalci. Do druge svetovne vojne so imele tamkajšnje vasi še močno kmetijsko zasnovo in prebivalci so večino pridelkov prodajali v Maribor. Velik del prebivalstva pa je živel od obrti ali pa je bil zaposlen v mestu. Radvanje se prvič omenja med letoma 1096 in 1105, ko je grof Bernard Spanheim benediktinskemu samostanu iz Št. Pavla na Koroškem podaril kraj z imenom Radvanje. Toda samostan ni mogel uveljaviti svoje lastnine, saj je v tem času tukaj živel neki Leopold iz Radvanja. V 15. stoletju so tedanji lastniki Gaisrucki tedaj skromni sedež gospoščine prezidali v plemiški