"Nikomur več ne zaupam. Zlasti ne državi. Vsi so me pustili na cedilu. Živim le še za svojega sina. On je edini žarek v mojem vsakdanu, čeprav zame to ni življenje. To je bolj podobno vegetiranju bolnika, ki ga pri življenju vzdržujejo le še aparati." S temi besedami je svoje življenje 22 let po koncu vojne v Bosni in Hercegovini opisala Sanja, ki je del vojne preživela v vojnem ujetništvu, med katerim so jo razni vojaki večkrat posilili. Po vojni je enega od vojakov prijavila oblastem, a policija in sodne oblasti niso ukrepale. Prav tako pomoči ni prejela od socialne službe. Storilci ostajajo nekaznovani Sonja je le ena od več kot 20.000 žensk, ki so bile med letoma 1992 in 1995 v času vojne v BiH kot deklice, dekleta in ženske žrtve vojnega spolnega nasilja srbske vojske in srbskih paravojaških enot, ki so imeli organizirane celo kampe za posiljevanje, v katerih so se "sproščali" med odhodi na bojišča. Po koncu vojne so mnoge zaradi močno zasidranega tabuja posilstva v bosanski družbi o nasilju in zločinih, ki so jih bile deležne, molčale. Tiste, ki so spregovorile, so bile pogosto deležne obsojanja ne le družbe, temveč velikokrat tudi družine, v oporo jim ni niti država. Danes tako večina, čeprav jim je bil po dolgotrajnih bitkah z zakonom priznan status civilne žrtve in s tem mesečno denarno nadomestilo, o tem molčijo. Mnoge živijo na družbenem robu brez potrebne zdravstvene in psihosocialne pomoči, medtem ko mnogi zločinci ostajajo nekaznovani. Še več. Žrtve storilce, ki se jim smejejo v obraz, kar le še povečuje njihovo stisko in travmo, srečujejo na ulicah svojih krajev. Če so že privedeni pred sodnika - sodišča so v 13 letih obravnavala manj kot odstotek ocenjenega skupnega števila zločincev in končala le 123 primerov, ki so vključevali spolno nasilje -, so kazni pogosto zelo nizke. Molk je za žrtve kot atomska bomba, ki bo eksplodirala Vse to so na podlagi dveletne raziskave v poročilu o žrtvah vojnega spolnega nasilja v BiH ugotovili raziskovalci organiza