Pri senzorično specifični sitosti gre za to, da več kot pojemo določene hrane, manj nam je všeč, kar pomeni, da imamo občutek, da smo siti. Toda v resnici smo siti le tega določenega okusa in teksture določenih jedi. “Pomanjkanje užitka občutimo le ob jedi določene hrane in ko se tega okusa in strukture naveličamo, izgubimo apetit za to hrano, a potem imamo toliko večji apetit za popolnoma drugo vrsto hrane. Zato imamo po jedi vedno še prostor za sladico,” pojasnjuje Barbara Rolls, profesorica prehrambenih znanosti na ameriški univerzi Penn State Univeristy, ki to področje raziskuje je 40 let.
Profesorica Rollsova je tako dokazala, da hrana tekom jedi ne postaja le manj okusna, ampak se nam zdi tudi na pogled, vonj in občutek manj privlačna. To nas vzpodbudi, da po tem poskusimo drugačno vrste hrane. Teorija pravi, da se je senzorično specifična sitost razvila z namenom, da nas ohranja zdrave. Omejevanje našega apetita za le eno vrsto hrane in spodbujanje, da uživamo tudi drugačno hrano, spodbuja možnosti, da bomo tako zaužili vsa hranila, ki jih potrebujemo.
Senzorično specifična sitost pa ne pojasni le, zakaj tako težko zavrnemo sladico, ampak tudi osvetli, zakaj se tako hitro začnemo prenajedati na piknikih ali pri samopostrežni hrani, kjer je na voljo ogromno različnuh jedi. Kot pravi profesorica Rolls, se zaradi tega fenomena težje upremo uživanju veliki raznovrstnosti hrane, ki nam je na voljo v današnjem modernem svetu, kar pa prispeva k današnji epidemiji debelosti.
