Kako kot mami gledate na to, da otroci divjajo po hiši? Mularija obožuje akcijo, gibanje, saj to pomaga izražati njihova čustva. Smeh, zadihanost in iskrice v otroških očeh potiskajo tesnobo ven iz otroka. Tvori se hormon oksitocin, ki povzroča povezovanje in ljubečo pripadnost. Ko se otroci prerivajo, tudi bolj grobo premetavajo in divjajo, smo običajno starši napeti, da se bo slej kot prej zgodila nesreča in bo kdo poškodovan, pa bodo solzice. A vedeti je potrebno, da ko se otroci »borijo« eden z drugim, se skozi to učijo upravljati s svojo agresivnostjo, kar pomeni, da bodo znali izražati jezo na primeren način in ne skozi nasilje. Tudi to je učenje za Življenje.

Ko se otroci ruvajo, obmetavajo z blazinami in nič kaj nežno premetavajo, je to za njih odlično! Kot starši lahko omogočimo varno igro tako, da otroke poučimo, kako naj se malce bolj divje igrajo na varen način. Tole je nekaj načinov, kako otrokom dopovedati, da se lahko tudi igrajo varno:

1. Postavite omejitve, še preden postanete jezni. Tisti trenutek, ko začnete skrbeti, da se bo kdo poškodoval v igri, je signal, da ukrepate. Ni potrebno vpiti temveč posezite v igro na pozitiven način tako, da poveste otrokom, do kje in kako se je dovoljeno igrati.
2. Ocenite nevarnost. Morebiti so otroci res glasni in razposajeni, pa vendar ni nikjer nevarnosti, razen da vse odmeva po hiši ali stanovanju. Malce preglejte trenutno dogajanje in posezite le v primeru, če ocenite, da obstaja dejanska nevarnost, da se lahko otrok poškoduje.
3. Povežite se z otroci, preden jih skušate usmerjati. Če boste kričali navodila čez sobo polno vreščeče mularije, ste lahko prepričani, da vas ne bodo slišali in posledično ne bodo spremenili vedenja. Pojdite fizično do otroka, povežite se z njim s pozitivnim in prijaznim pristopom in podajte navodilo. Vprašajte s prijaznim tonom.
4. Postavite meje, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano. Povejte odločno in prijazno.
5. Če je možno, predstavite morebiti neko alternativo trenutni igri, ki se vam zdi mogoče malce preveč divja. Da ne bo razbita šipa ali televizor. Mogoče se lahko gredo igrati na dvorišče? Pomislite, omejite in od daleč nadzirajte.
6. Občasno preverite občutke otrok, ki se igrajo. Ali so še za to igro, ali pa iščejo možnost za katero drugo? Mogoče je kateri od otrok naveličan ali pač napet, ker mu ne gre od rok. Povprašajte, prisluhnite.
7. Skupaj z otroci opredelite varnostna navodila, preverite, da jih razumejo in vztrajajte, da se jih držijo pri igri. Ker to omogoča varno igro, v kateri naj se vsi otroci dobro počutijo. S tem pridobivajo pozitivne izkušnje in krepijo samozavest.
8. Ni konec sveta, če kateri od otrok malce potoči solzico, če se je udaril. Lahko pomaga že objem, ali lahno pihanje na buško ali poljubček in že otrok teče nazaj v igro.

Tole je torej nekaj kratkih navodil, ki vam bodo pomagala pri organiziranju in nadzorovanju igre vašega otroka in njegovih prijateljčkov. Z malo truda se lahko izognemo večjim posledicam, ki bi zagrenile otrokovo igro. Poskusite.

Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, ki vodim projekt Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva sem na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali me kaj povprašali, pišite na: info@svetovalnica.si.

Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi socialnem omrežju www.facebook.com/Svetovalnica.