Preberite, kaj je zapisala v pismu:

“Ne boš se spomnil tiste noči, ko sem sama ležala v porodnišnici, v najbolj grozni in hkrati tudi najbolj veličastni bolečini, gledala v luno in tiho šepetala, tebi in meni, “To lahko storiva!”

Ne boš se spomnil, kako si me pogledal le nekaj sekund po tem, ko si prišel na svet, ko sem te položila na svoje prsi in ti zašepetala na uho, “Hej, srček”.

Ne boš se spomnil, kako si v trenutku, kot s čarobno palico, ozdravil mojo dušo, zacelil moje srce in moje življenje naredil popolno. Preden si se rodil, sem bila popolnoma zlomljena ti pa si me ponovno sestavil.

Ne boš se spomnil, kako sem te vedno gledala s ponosom, kamorkoli sva šla. Vedno si bil najlepši fant v prostoru. Vedno in povsod.

Ne boš se spomnil, kako so me tvoje neumnosti vedno nasmejale, in že ko si bil otrok, sem vedela, da imaš čudovito srce.

Ne boš se spomnil, kako sem te takrat česala in ti umikala lase iz čela. Brez kakršnihkoli besed so se najine duše dotaknile in povedale več kot bi lahko opisali s tisočimi besedami.

Ne boš se spomil vseh tistih noči, ko sem zaspala v strahu. Ali sem dovolj dobra? Koliko napak sem že naredila? Ali sem mama, kakršno si zaslužiš?

Ne boš se spomnil, kako se je ob vsaki prelomnici v tvojem odrašanju moje srce zlomilo in ponovno sestavilo. Srečna sem, da sem lahko opazovala, kako odraščaš.

Ne boš se spomnil, da sem tvoje drobne nogice držala v svojih rokah in si predstavljala, da nekega dne postanejo večje od mojih, in kako bom morala pustiti, da nekega dne odidejo po svoje.

Ti si tega ne boš zapomnil, ampak jaz si bom! Te spomine bom v srcu nosila za oba!”