Njen otrok je zaradi dojenja umrl od lakote, to je njena zgodba

Njen otrok je zaradi dojenja umrl od lakote, to je njena zgodba

dojenje
Američanka Jillian Johnson je odšla v bolnišnico, da bi rodila svojega prvega sina, ki sta ga s svojo ljubeznijo iz šolskih dni poimenovala Landon. Le devetnajst dni po tem je Landon umrl, poroča Huffpost.

Čeprav je osebje v bolnišnici dejalo, da je z dojenčkom vse v redu, in je bil ves čas na prsih svoje matere, je Landon umrl od lakote. Bil je njen prvi otrok in rodila ga je leta 2012.

“Kaj pa, če bi mu dala steklenico?,” je Johnsonova leta 2017 zapisala v postu za blog Fed Is Best Foundation, ki je postal viralen.

Johnsonova je pozneje postala tiskovna predstavnica fundacije, ki spodbuja varno hranjenje dojenčkov in se bori proti tistemu “pritisku, da se za vsako ceno doji”. Je tudi kritičarka pobude Baby Hospital – priznanja, ki ga je več kot 500 bolnišnic v Ameriki dobilo za promocijo dojenja. Bolnišnice se morajo držati 10 korakov, eden od njih pa je: dati dojenčku hrano ali pijačo, ki ni materino mleko, razen če ni medicinsko drugače navedeno. Program sta v devetdesetih začeli izvajati Svetovna zdravstvena organizacija in UNICEF.

Za ogled vstavljene vsebine morate omogočiti shranjevanje piškotkov v napravi

Trdi, da ni proti dojenju, in še naprej širi svojo zgodbo, saj noče, da bi še kdo drug plačal tako ceno za pomanjkanje mleka. Johnsonova je svoji hčeri hranila s kombinacijo lastnega in adaptiranega mleka.

V nekem intervjuju je povedala, da je imela zelo lahko in dobro nosečnost. Z možem sta hodila na tečaje za bodoče starše in res je mislila, da je pripravljena postati mama. Velikokrat je že slišala, da je dojenje najboljši način za hranjenje otroka, zato se je tudi sama odločila za to možnost. Zdaj vidi, da to ni tako.

Morala je na carski rez in bila je zelo izčrpana. Glede na to da je rodila v otroku prijazni bolnišnici, je bil otrok ves čas z njo. Če ni bil na njenih prsih, je jokal.

Večkrat se je vprašala, ali je to res normalno in zakaj Landon tako zelo joka. Povedali so ji, da ga mora dojiti in ga držati na prsih – verjeli so, da mu zadošča količina njenega mleka.

Res je, da je prenehal jokati, ko ga dojila, a le zato, ker se je trudil, da bi mleko izteklo. Pozneje je ugotovila, da ga je to povsem izčrpalo in je zaradi tega zapravil veliko energije in kalorij. Njegov urin in blato sta bila normalna, zato nikogar ni skrbelo, da bi dobil premalo hrane.

“Hujšal je, ko smo bili v bolnišnici. Običajno je, da dojenčki izgubijo nekaj teže, nevarno pa je, ko dojenček izgubi 10 % svoje teže, Landon jo je izgubil 9,7 %. Poslali so naju domov. Ko sva prišla domov, kjer nisva bila niti 12 ur, sem ugotovila, da Landon ne diha in je ves moder. Vsega tega se sicer megleno spominjam, ampak spomnim se, da je moj mož začel oživljati otroka in rabil je približno šest odmerkov adrenalina, da mu je srce spet začelo biti.

Pohitela sva nazaj v bolnišnico, kjer so mu morali dati tekočino, ker je bil dehidriran. Nekaj tednov je bil na aparatih. Bil je popoln, čudovit. Toda njegovo možgansko steblo ni pravilno delovalo. Po 19 dneh po rojstvu smo se odločili, da aparate izklopimo. Ko možgansko steblo preneha delovati, vse v lobanji umira. Nismo se hoteli mučiti. Jasno je bilo, da ni nobenega izhoda.”

Šest ali osem mesecev po tem, ko je umrl, smo prejeli obdukcijske rezultate. Landon je na koncu umrl zaradi dehidracije, ki jo je povzročila podhranjenost.

Johnsonova pravi, da težko bere komentarje po internetu, ker je toliko ljudi izključno za dojenje. Ima dve hčerki, ki ju je v 99 % hranila z adaptiranim mlekom in sta zdravi.

Želi si le, da bi se ljudje izobraževali, preden se še komu zgodi ta napaka, kajti kako grozno se sliši, da je vaš otrok umrl zaradi podharanjenosti, ker mu niste dali steklenice.

“Težko mi je bilo priznati, da je umrl zaradi moje napake. Ampak ja, bil je moj prvi otrok in zdravniki in medicinske sestre bi mi morali povedati, da nekaj ni v redu. Še vedno pa se zdi, kot da je to moja napaka.

Jillianin mož je otroku večkrat želel dati steklenico, vendar se je tudi bal, da bi kaj naredil narobe.

“Bila sva tako izčrpana, ko sva se z otrokom vrnila domov, da nisva videla nobenih znakov podhranjenosti – to je najhuje, kar moram priznati, vendar sva naredila vse, kar sva se naučila iz knjig in od medicinskih sester, zato sva mislila, da delava prav. Enostavno sva mislila. da najin dojenček samo veliko joka.”

Verjame, da je vse stvar izbire in da bi morala vsaka mama delati, kar si ona in njen dojenček želita. Prav tako meni, da ni neumnih in nepotrebnih vprašanj in pretirane zaskrbljenosti – pravočasno vprašajte vse, kar vas skrbi v zvezi z vašim otrokom.

I.R.V. d.o.o.      O nas      Pogoji uporabe      Oglaševanje      O piškotkih      Nastavitve zasebnosti
Scroll to top
Skip to content