Njeno pismo objavljamo v celoti.

“Ob doživljanju skupne nevarnosti  večina  komentatorjev ugotavlja, da je prišlo v Italiji do premika v javni zavesti. Oglejmo si nekaj primerov.

Vsi zdravniki brez izjeme ugotavljajo, da se je čez noč nehal agresivni in objestni odnos do zdravstvenega osebja, ki smo ga opažali zadnjih nekaj let zlasti na urgenci. Bolniki  so začeli zdravnike spoštljivo nagovarjati, potrpežljivo čakati v vrsti in na nosilih, ljudje  jim prinašajo malice, saj vidijo, da delajo noč in dan, se bati zanje. Nekaj družinskih zdravnikov je namreč že umrlo, veliko zdravstvenih delavcev je okuženih. Ljudje so dojeli, kaj pomeni imeti zdravstvo, rešilce, bolniške postelje in aparature za dihanje, nekoga, ki pride, ko ga pokličeš, ko si v nevarnosti. Utihnile so kritike na račun gnilega zdravstva, korupcije in privilegijev. Stari in mladi zdravniki sodelujejo, mladi priznavajo, da nimajo izkušenj (vzeli so v službe tiste s svežo diplomo), primariji in stari zdravniki priznavajo svojo izčrpanost in potrebo po pomoči. Na vratih bolnišnic se prikazujejo listki z zahvalami. Kdaj še smo to videli?

Tudi zdravniki se obnašajo drugače. Izginila je vsaka vzvišenost. Jasen občutek, da jih razmere premagujejo, kar doživljajo te dni v Bergamu, jih vsako uro postavlja pred lastno nemoč. Večina hudih bolnikov je starejših, ki zdaj  ne morejo imeti obiskov in večina je v teh tednih umrla sama, le zdravnik ali bolniška sestra so bili tam. Uvid v ranljivost naše družbe je marsikoga strla. V cerkvah tega mesta čakajo vrste in vrste krst. Te dni je vsake pol ure umrla po ena oseba. Zdravniki in prebivalci so povezani v  soočanju s smrtjo in žalostjo, saj se to dogaja skoraj v vsaki hiši.

Župani najhuje okuženih središč, ki jih vidimo po televiziji, so neprespani, zaskrbljeni in se počutijo odgovorne, ranljive in zmedene, a so nehali  obtoževati vlado. Skrbijo za svoje ljudi in se borijo za razkužila, postelje in maske, nehali so se važiti pred televizijskimi kamerami in loviti glasove, kot je navada. Če kaj ne gre, se razburjajo, a ne iščejo krivca, vedo, da to škodi vsem.  Negotovi, ali bodo kos nevidnemu valu, ki se jim bliža, morajo iskati rešitve za osebje, improvizirati šotore in aparature, priklicati zdravnike od kdove kod,  najti izhode za nenehne zaplete,  občinske domove za ostarele in nepokretne, in nihče ne more zbežati s položaja. Ljudje pričakujejo rešitve in pametne ukrepe, oni sami pa so pogosto zaskrbljeni zaradi svojih staršev in sorodnikov, ki so zboleli in so  izolaciji.

Sploh so v družbi trenutno izginile socialne razlike. Bogati in revni so deležni enake obravnave, obvezne izolacije in prepovedi premikanja. Vsi privilegiji, ki so bili vsakdanja praksa,  so trenutno skopneli. Virusa ni mogoče podkupiti.

Tudi medijski svet je precej drugačen. Tisti politiki,  ki so živeli od podžiganja sovražnosti in kritik, nimajo prostora, ker to nikogar ne zanima, zato molčijo. Eden od najbolj objestnih italijanskih novinarjev je prisiljen v izolacijo in je daleč od televizije,  potem ko je tam kraljeval dolga desetletja in ga ni bilo mogoče na noben način omejiti. Sicer vemo, da bodo okrevali in spet začeli z zdrahami, a pavza je vseeno lepo olajšanje.

Še ena zanimivost: italijanski predstavnik pri SZO je povedal, da imajo vrhunski športniki pogosto ošibljen imunski sistem in da so nekateri od teh mladih, ki so zboleli, precej hitro prešli v akutno fazo bolezni. Ljudje, ki se ukvarjajo z rekreacijo in se gibljejo redno, a zmerno, se zdijo odpornejši.

V tej zahtevni pavzi imamo  možnost, da opazujemo, kakšen je svet, če se ljudje povežejo in počutijo enake, rešujejo druge in sebe z odgovornim vedenjem in se odpovedujejo običajno nepogrešljivim opravilom, kot so nakupovanje, pritoževanje, napadalnost  in opravljanje.

Vemo, v tem času so plenilci že na delu. Mafija ne bo čakala nepripravljena in gospodarski kriminal ima kot običajno dobre ideje, da bo izkoristil stisko. A tudi mi imamo dobre ideje in ne čakamo križem rok.

Ne sanjamo, da se gospodarji sveta ganjeno sklanjajo nad trpeče človeštvo. Skušajmo si zapomniti, kar zdaj vidimo dobrega, ker ne bo trajalo. Svet, ki bi si ga želeli, in za katerega se lahko vsak dan zavzemamo, je tak, kot ga vidimo danes, če odmislimo bolezen in vse, kar še pride. Navdušenje  in navdih lahko včasih prideta potem, ko je najhujše mimo, ker nam končno postane jasno, v kaj bomo vlagali svoje sile, in jih nehamo zapravljati.

Takrat se res začne kaj novega!”