"Končno doma," je v dvorcu Štatenberg danes dahnil Tim Gajser, novi svetovni prvak v kraljevskem razredu motokrosa. Najmlajši v zgodovini, ni bil star še 20 let, pa mu je že uspelo. Komaj sinoči se je vrnil iz ZDA, kjer je osvojil lovoriko danes že slavje v domačih krajih, drugo leto zapored, lani so v Makolah praznovali naslov v drugem razredu. Ekspresno je dozorel, v pol leta je iz smrkavca med najboljšimi motoristi v blatu zrasel v šampiona. "Res nepopisno, kaj nam je uspelo. Vesel sem, da sem eden redkih, ki se lahko pohvali s tem. Če ste gledali statistiko, je nazadnje dva naslova v dveh letih osvojil Greg Albetyn pred 23 leti. Torej se ne dogaja pogosto. Hvaležen sem vsem, ki so mi stali ob strani in napoti," je bil v popoldnevu pred zabavo ponosen Gajser. A jih je bilo veliko napoti? "Če se podaš na to pot, se moraš zavedati, da ne bo šlo vselej gladko, da pridejo grbine. Moraš gledati kot v življenju, kot na vreme: je sonce, pridejo oblaki, dež, toča, potem pa spet sije sonce. Če tako gledaš, razumeš življenje, da ne smeš obupati, če pride slaba tekma." Vi ga očitno kljub mladosti zelo dobro razumete. "Vsi smo isti, krvavi pod kožo, nismo roboti. Pride napaka in jo moraš rešiti. V cilju se zmeraj pogovoriva z očetom, kaj je bilo narobe, kje sem grešil. Potem grem v avtodom. Rad imam mir, pogledam kak film in se pripravim za drugo tekmo." Pri vaju z očetom pogovori niso umirjeni, padajo ostre besede, kdaj tudi kakšna solza priteče. "Čisto iskreno: normalno, da pride do tega. Saj smo le ljudje, pride do sporov, različnih mnenj. Oba se zavedava, koliko sva morala dati skozi, žrtvovati. Oče, da me je sploh pripeljal do sem, in jaz, ki nisem imel istega življenja kot moji vrstniki, marsičemu sem se moral odreči. Saj pride do izbruha, kratkega stika, ampak na koncu sem vesel, da sva trdno povezana. Zavedava se, da eden brez drugega ne moreva." Oče je neposreden, brez dlake na jeziku. Vi delujete kot njegov antipol, umirjen, preudaren. Je to zgolj videz? "Sem b