Eden najbolj pronicljivih italijanskih ekonomistov vseh časov, Tommaso Padoa Schioppa, je decembra 2003 ob izbruhu škandala Parmalat napovedal zlom “papirnatega” kapitalizma, ki se je zgodil pet let kasneje z zgodovinskim bankrotom banke Lehman Brothers. Skupina Parmalat je svoj imperij temeljila na štiri milijarde dolarjev vrednih vrednostnih zapisih v ameriških bankah, za katere se je na podlagi novinarskih poizvedb izkazalo, da niso vredni nič. Ko je bil Parmalatov finančnik, nedotakljivi Fausto Tonna, odpeljan v zapor, je novinarjem sporočil: “Vsem vam in vašim družinam želim počasno in bolečo smrt.” Za svojo usodo ni krivil in preklel kriminalistov, sodnikov ali politikov, ampak novinarje, ki so še edini zares učinkovit korektiv globalnemu kapitalizmu, ki poslej deluje izključno tako, da se zadolžuje za pravi denar, vrača pa ga s poštempljanimi papirji. In vse dokler tega nihče ne opazi in ne zahteva denarja, se vrtiljak papirnatih vrednosti veselo vrti naprej. Robert Balen Vojko Volk je bil slovenski veleposlanik v Zagrebu v času prodaje Mercatorja Če potegnemo vzporednico med odmevnim polomom italijanskega podjetja Parmalat in sedanjim dramatičnim propadanjem hrvaškega koncerna Agrokor, lahko ugotovimo, da se prava slika o globini finančnih brezen prikaže šele čez nekaj tednov ali mesecev, ko v podjetje vstopijo novi upravitelji in pravi revizorji. Posebnost Agrokorja, ki je bila javnosti vsa leta zamolčevana, je bila že v tem, da je imel svoje domače, hišno revizijsko podjetje, ki je revizije opravljalo na način, ki je ustrezal lastniku. Agrokor je imel v hrvaški inačici državnega kapitalizma status države v državi, iz njegovih vrst so prihajali guvernerji narodne banke in ključni vladni ministri, imel je privilegirani status poslovnega imperija, ki je prevelik, da bi propadel. V resnici je bil prevelik zgolj za to, da bi redno plačeval svoje dobavitelje. Agrokorjevi dobavitelji so dobavljali blago, v zameno pa prejemali vseh vrst poštempljane papir
