Kadar klesti toča, vedno znova vzniknejo razglabljanja o tem, zakaj pa nič ne naredimo, da bi točo omilili. Res je, težko je gledati, kako se približuje temen in grozeč nevihtni oblak, in zdaj, ko je na voljo tudi radarska slika, je precej hitro jasno, ali nosi točo, mi pa v 21. stoletju križemrok sedimo in trepetamo, ali bo tolklo pri nas ali morda streljaj stran od nas – kot da je pomembno kje, v vsakem primeru bo koga prizadelo, seveda je bolje, da soseda kot pa nas. Kako lahko dopustimo, da samo čakamo, kaj se bo zgodilo, ali bomo imeli srečo ali ne? No, pa saj je pri potresih podobno. Ne vemo, kdaj nas bo stresel, še na slabšem smo kot pri toči! Lahko samo gradimo bolj kvalitetno, da bodo stavbe varnejše. A tudi pri toči se lahko nekako zaščitimo z mrežami, strehami in podobnim. Teoretično je to možno storiti povsod, v realnosti pa nastopijo težave. Ali bomo širne površine prekrivali z mrežami? Koliko to stane, kdo si bo to sploh lahko privoščil, kako bi take obsežne zamrežene površine vplivale na drugo življenje, ki ga ljudje s svojim ne ravno najbolj umnim bivanjem že sicer marsikje ogrožamo? Ne, to ni rešitev za vse. Tako se res skoraj ponuja najbolj samoumevni pristop, da točo zgrabimo za vrat, še preden se nam strga z verige. Da posežemo v nevihtni oblak in zmanjšamo možnost toče že ob njenem nastajanju. Poskusov je bilo že veliko, a žal noben resen in znanstven pristop ni pokazal, da pri tem naredimo kaj koristnega. Morda je še najbolj vprašljivo pri vsej stvari dejstvo, da pravzaprav ne moremo točno vedeti, kako bomo vplivali na razvoj nevihte, če bomo vanjo vnašali reagense, snovi, ki vplivajo na kondenzacijo vodne pare. Naš poseg bo torej precej nekontroliran. Tako kot lahko dodatna kondenzacijska jedra teoretično povečajo število zrn toče v oblaku in s tem povzročijo, da bodo zrna manjša, da se jih bo lahko na poti do tal zato tudi več stalilo, pa teoretično lahko povzročimo tudi kaj drugega. Na primer močnejše nalive, močnejše sunke vetra in podobno.
