Aljoša Slameršak V Sloveniji pogosto pozabimo, da smo od prednikov podedovali državo, ki sodi med naravno najbogatejša območja na svetu. Zaradi velike biotske raznovrstnosti kar 35 odstotkov Slovenije sodi pod zaščitena območja Nature 2000. Ko rutinsko vstopamo v naravno okolje, le redko pomislimo, da med naravnimi območji in človeškimi posegi obstaja krhko ravnovesje. Nedavni poziv naravovarstvenikov k vzpostavitvi institucije varuha narave tako razumem v luči presoje, da dojemanje naravne dediščine kot nečesa samoumevnega vodi v brezbrižne in celo uničujoče družbene prakse. Aljoša Slameršak Gospodarski minister Počivalšek je nasprotovanje projektu Magne Steyr v okolici Maribora pospremil z besedami o ekoteroristih, ki da po zakonu lahko ustavljajo gradnje tovarn, ker ne podajo soglasja. Morda bi prednostno obravnavo gospodarstva pred okoljem gospodarskemu ministru nekateri še (pogojno) oprostili, težje pa bi razumeli izjave okoljske ministrice Majcnove, ki težave pri projektu hidroelektrarne Mokrice pripisuje zapletom zaradi okoljske sprejemljivosti, a obenem zatrjuje, da bo okoljsko dovoljenje kmalu izdano. Izjavi sta očitna signala, da je varovanje narave tudi v najvišjih krogih predstavnikov ljudstva pogosto videno kot ovira gospodarskemu razvoju. Pri tem velja poudariti, da je okolje že strukturno v odnosu do gospodarstva v podrejenem položaju, saj se okoljevarstveniki s prostovoljnim delom težko zoperstavijo sredstvom in interesom kapitala. Ravno zato je naloga državnih institucij, da zmanjšajo nesorazmerno zastopanje interesov pri varovanju narave, toliko pomembnejša. Žal politični predstavniki pri presoji vplivov na okolje pogosto prevzamejo kar vloge predstavnikov kapitala. Grožnja okolju pa niso zgolj odtujeni politični predstavniki, ki so svet gorskih razgledov zamenjali za pozorno spremljanje indeksov gospodarske rasti. Problem so tudi “običajni državljani”, ki svoje motoristične užitke prenesejo v naravne habitate, brez pomisleka o vplivih
