Ta hip ni lahko oceniti, kako napete so gospodarsko politične razmere. A kadar sedem sindikalnih central napove, da bo zahtevalo izenačitev najnižje osnovne plače z minimalno plačo, že kak dan pozneje pa devet delodajalskih organizacij tako rekoč umik zakona, ki simbolizira bodočo zdravstveno reformo, se ocena ponuja sama. In je - za prebivalstvo, ne pa tudi za vlado - dokaj preprosta. Zahteve dveh vladnih največjih socialnih partnerjev se lotevajo našega standarda. Da ne rečemo kar blaginje. Če v kolektivni pogodbi piše, da je najnižja plačna postavka v firmi nižja kot 400 evrov, bodo najmanj plačani zaradi zakona sicer dobili še enkrat višjo bruto minimalno plačo, drugi v plačni lestvici pa bodo vedeli, da taka nizka osnova vsem, do doktorja znanosti, prinaša nižje plače. To vedo sindikati, vlada in delodajalci, ki so poskočili, ker bi z izenačitvijo ponorele vse plače. Pri zdravju je drugače in vendar čisto enako. Zdravja si z denarjem ne moremo kupiti, tudi če bi denar imeli. A tako plača kot kakovosten in vsem dostopen zdravstveni sistem predstavljata temelj osnovnega standarda prebivalstva. S tem pa tudi občutka, ali nam spet jemljejo - ali pa nam bodo reforme končno prinesle tisto, kar po definiciji so, sprememba na bolje. Ne bomo razpredali, kaj pomenita zdravje in primerna plača za delovno sposobnost prebivalstva. In za pripravljenost delavca, da stori več, kot zgolj oddela osem ur. A ko začnejo švrkati vlado direktorji, ki (upamo) znajo obračati denar, ker pred njimi skriva izračune za finančni del zdravstvene reforme, je vrag odnesel šalo. Nič več ni pomembna reforma zdravstva niti socialne kapice, bolj enakomerne davščine, odprava korupcije in čakalnih vrst. V hipu je zdravje prebivalstva tam nekje v kotu. Tu in zdaj ostaneta le ugibanje, kdo je močnejši in kako lahko drugemu sfiži predvolilne načrte zaradi denarja. Pa četudi so še tako odmaknjeni, kot je za Cerarjevo vlado finančni del zdravstvene reforme.Žarišče