Maribor je po naključju rojstno mesto Branka Šömna, a je tudi mesto s temne strani njegove biografije, saj je v tukajšnjih zaporih preživljal del svoje zaporne kazni in se pridružil slavnim predhodnikom in naslednikom v teh zaporih – Josipu Brozu – Titu, Dragu Jančarju, Charlesu Simicu … Kakšen je vaš odnos do rojstnega mesta? “Mama in oče sta bila Prekmurca. Oče je služboval na sodišču v Marenbergu, današnjih Radljah. Mama je bila visoko noseča, ko je oče dobil dekret v Dolnjo Lendavo. Med potjo me je rodila v Košakih. Če ne bi prezgodaj rodila, bi bil čisti Prekmurec, rojen v Doljni Lendavi. Maribor me je vedno privlačeval s posebnim čustvom. Oče, ki je stanoval v Gosposki ulici, mi je mnogo pripovedoval o tem mestu. Kot novinar sem poročal o gledaliških predstavah v Mariboru. Vozil sem se na vse premiere, pisal o njih, tukaj imel kup dobrih prijateljev, se z njimi družil. Je svet, ki je drugačen od ljubljanskega. Štajerci so ljudje zase, kot Prekmurec sem se vedno imel za Štajerca de luxe. Moja potovanja v Maribor so se končala tako, da sem z odra življenja in odra gledališča prišel v zapor. To je dolga zgodba: študentje smo leta 1963 zasnovali in napisali časopis Bruc, ki je izšel na šestintridesetih straneh in bil poln satire. Promocija Bruca je bila v Radencih in zgodilo se je, da je nekdo od gostov časopis odnesel v Avstrijo in na avstrijski televiziji se je pojavil komentar, da je to najbolj oster časopis, bolj kot Katedra in bolj kot Revija 57. Seveda je slovenska politika postala pozorna, čez nekaj dni sem pristal v zaporu.” Z vami sta bila tedaj soavtorja humoresk v zaplenjenem Brucu, tudi kasnejši ptujski sodnik in aforist Rudi Ringbauer in pokojni novinar Feri Žerdin. Bilo je leto 1963. Tedaj ste že bili zaposleni na Radiu Ljubljana, v kulturni redakciji? “Dvajset dni so nas zasliševali in izpustili. Potem so mene ponovno zaprli, niso mi povedali, zakaj. Do odvetnika nisem imel pravice, bil sem povsem odrezan od sveta. Sedmi dan je preiskovalec prišel
