Od danes gre zares: britanska premierka Theresa May je storila prvi resni korak k odhodu Združenega kraljestva oziroma Velike Britanije in Evropske unije. Dobrih devet mesecev po referendumu, na katerem se je 52 odstotkov Britancev odločilo za odhod iz skupne povezave, v kateri so bili od leta 1973, se s sprožitvijo 50. člena Lizbonske pogodbe prične dolgotrajni proces razdruževanja. Mayeva, ki je nasledila britanskega premiera Davida Camerona, ki je referendum organiziral, a zaradi odločitve volivcev o brexitu odstopil, je prepričana, da bodo pogajanja z EU končana v približno letu in pol. Pri tem pa se bo seveda odprlo nešteto političnih in gospodarskih vprašanj, pa tudi britanskih notranjepolitičnih zadreg, saj se na primer Škotska in Severna Irska z izstopom iz EU ne strinjata in grozita z odcepitvijo od Anglije in Walesa. Škotski parlament je včeraj ponovno podprl referendum o neodvisnosti. Kako oditi iz Evropske unije Izstop države iz unije ureja 50. člen pogodbe o EU, ki je bil uveden z Lizbonsko pogodbo leta 2009. Ta določa, da se lahko vsaka država v skladu s svojimi ustavnimi določili odloči za izstop iz EU. Država, ki želi izstopiti iz EU, mora o svoji nameri najprej uradno obvestiti Evropski svet. Na podlagi smernic, ki jih ta pripravi, se unija začne pogajati in sklene s to državo sporazum, v katerem opredeli pogoje za njen izstop in okvir prihodnjih odnosov med stranema. Sporazum v imenu unije sklene Svet EU s kvalificirano večino, potem ko dobi soglasje Evropskega parlamenta. Za kvalificirano večino so potrebni glasovi 55 odstotkov držav članic EU, ki predstavljajo najmanj 65 odstotkov prebivalstva EU. Člen nadalje določa, da pogodba o EU in pogodba o delovanju EU v državi, ki se odloči za izstop, prenehata veljati z dnem, ko začne veljati sporazum o izstopu, ali dve leti po tistem, ko država izrazi namero o izstopu. Dveletno obdobje je mogoče podaljšati, če Evropski svet v dogovoru z državo, ki želi izstopiti, soglasno odloči, da se to obdobje podal