Ko sem pred dvema letoma prišel živet v Maribor, so me, Dolenjca na začasnem delu v Ljubljani, štajerski gostitelji popeljali po mestu. In debelo so gledali, ko mi je bil od vsega videnega in nevidenega najbolj všeč mestni park. Kar 54 hektarjev vegetacije, potke in klopce, dva ribnika, tretji je pozabljen v gozdičku, in veliko človeštva od dojenčkov do stoletnikov. Ta konglomerat ljudi, živali, klorofila in tudi kakšno božje oko mora biti zraven, je, kot pripoveduje zgodovina, doživel dobre in slabe čase. Danes so slabi. A mariborski park je kot gospa stare šole, ki se skrbno obleče, ko gre v javnost. Razkošni hektarji zelenja so vedno v javnosti, park je res nekoliko pokrpan, betoni popuščajo, ker ni cvenka, a je čist in snažen, je ena od tistih reči, ki v štajerski metropoli delujejo. Zato, ker je ljubljen. Mogočen pridevnik. In ko se daš podučiti o tem parku, ki ga je pred leti velika ameriška televizijska hiša razglasila za najlepšega v srednji Evropi, ti povedo tudi, da je del mariborskega odraščanja in šolske vzgoje navada, da si mladi nadobudneži v parku izberejo svoje drevo, ga obiskujejo, opazujejo, popisujejo in fotkajo, kako se družita. Selfiji moje drevo in jaz. Mogoč je tudi obraten vrstni red. Neverjetno lepo in ganljivo razmerje dveh živih bitij. Seveda je slavni park, ustanovljen v zadnjem blišču Franca Jožefa, predzadnjega avstrijskega in našega cesarja, imel v zgodovini tudi druge naloge in zadolžitve. Najbolj sem se zabaval ob ideji, da bi pogled na črne gradnje za Tremi ribniki lahko skrili z zasaditvijo visokih dreves. Kako rahločutno, kako štajersko. Kje drugje bi jih podrli, črne hiše. A mi smo pri razmerju, verigi človek-drevo-park-gozd. Včeraj sem bil spet v mestnem parku. Zima, sneg in led ne zamrznejo njegovega značaja, pravzaprav ga še bolj poudarijo. Samo počitek v času in prostoru. Veliko ljudi po vsem svetu bere knjigo Skrivno življenje dreves, napisal jo je nemški gozdar Peter Wohlleben. Kaj vse počnejo, čutijo in znajo drevesa, sa