Taufer je za STA dejal, da so v programu petkove proslave želeli znotraj zelo različnih žanrov vsebinsko podati veselo sporočilo celotnega dogodka, saj gre vendar za poklon osmim velikim slovenskim umetnikom – dobitnikoma Prešernove nagrade za življenjsko delo, fotografu Stojanu Kerblerju in baletnemu koreografu in plesalcu Milku Šparembleku, ter šestim nagrajencem Prešernovega sklada.

“Zavedati se moramo, da je umetnost stvar, ki se tiče vseh nas. Zato sem ustvaril proslavo, ki je na nek način dostopna in odgovarja na kulturne potrebe najširše možne publike. Tudi tiste, ki jo radi pozabljamo, a more vendarle dati denar za kulturo, se pa z njo nikakor ne identificira. Zelo pomembno se mi zdi, da začnemo kulturo razumevati veliko širše in da tistih, ki nimajo istih kriterijev, kot jih ima kulturna elita, ne prepuščamo umazanemu, komercialnemu trgu,” je poudaril Taufer.

Tekoča, neduhomorna proslava

V programu so po režiserjevih besedah skušali prikazati žive kulturne fenomene – od bluesovsko obarvane Prešernove pesmi Kam? v izvedbi povezovalca večera Tadeja Toša, državotvorne himne Zdravljica v izvedbi igralca Mateja Puca, sodobne skladbe Nane Forte do subkulturnega fenomena Prešernove apokrifne pesmi v izvedbi Magnifica in Schatzija.

S proslavo je bil zadovoljen predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc: “Proslava je bila tekoča in ne slovensko duhomorna. To se mi zdi eden njenih večjih dosežkov, ker sem se bal, da se bo vlekla v katastrofično slovenstvo, češ, da smo spet ubogi in tako naprej. Mislim, da je bila v tem veselem duhu tudi državotvorna, saj kakorkoli je v kulturi vse narobe, je tudi vse prav.” Proslava je bila prvič prilagojena tudi osebam z okvaro sluha in vida. Merc je to pozdravil: “Ti ljudje živijo v semantično popolnoma drugačnih podobah kot mi. Prav se mi zdi, da so vključeni v kulturo na ta način, saj so vendar del slovenske družbe.”

Raznorodna glasbena paleta, a ne za vsako uho

Velik poudarek proslave je bil na glasbenih točkah, sproščeno druženje ob glasbi v živo pa se je nadaljevalo še v neformalnem delu.

Članica orkestra Slovenske filharmonije, tolkalistka Barbara Kresnik je za STA dejala, da so v programu proslave zelo dobro zajeli vse segmente, v katerih se lahko glasba dogaja, od klasike do popa, in s tem ustvarili program, ki je marketinško popularen za širše občinstvo, kar se ji ne zdi napačno: “Morda je treba ljudi usmeriti v vse žanre, da si vsak izbere svojega oziroma jim približati tiste, s katerimi se načeloma ne ukvarjajo.” Dodala je, da je bilo na proslavi poudarjeno, da je v vsako umetniško delo vloženo ogromno dela, česar se ljudje pogosto ne zavedajo. “Ko sem ob nekem koncertu svoj honorar zanj preračunala v ure vloženega dela, sem ugotovila, da sem bila plačana 10 centov na uro,” je bila konkretna.

Kontrabasist in improvizator Tomaž Grom pa je presodil, da je letošnja državna proslava minila hitro, kar se mu zdi dobro, glede glasbenih vsebin pa je bil kritičen: “Glasbena vsebina se mi je zdela, milo rečeno, podcenjujoča. Da se nabere glasbo iz vseh vetrov in prepleta z eno, pa drugo šalo… Če pomislimo na govor Ire Ratej. Rekla je, da ni potrebe, da je vsa kultura primerna širšim množicam, takoj za tem pa v glasbenem delu točno to dobimo servirano v najslabši možni obliki.”

Muzej fotografije… po urediti zadev v obstoječih institucijah

V ospredju pa so bili vendarle nagrajenci. Šparemblek je v nagovoru obudil spomin na svoja učitelja Pio in Pina Mlakarja in se zahvalil vsem sijajnim kolegom, ki se ukvarjajo z baletom in gledališčem, Kerbler pa se je zahvalil vsem, ki so ga podpirali v njegovem 60-letnem aktivnem ukvarjanju s fotografijo. Pri tem je spregovoril o svoji umetniški poti in pozval k ustanovitvi muzeja fotografije.

Direktorica Moderne galerije in MSUM+ Zdenka Badovinac je za STA dejala, da je bila letošnja proslava korektna in je lepo tekla, zdela se ji je tudi lahkotna, pri tem je dodala, da so “očitno težke, zakomplicirane vsebine povsod vse manj prisotne”. Ob vprašanju, kako komentira Kerblerjev poziv k ustanovitvi muzeja fotografije, je spomnila, da imajo velike svetovne prestolnice muzeje, posvečene različnim medijem umetnosti, denimo muzej fotografije, muzej grafike ali muzej novih medijev ali muzej risbe. A to je odvisno od tega, koliko denarja lahko določena država vlaga v kulturo.

“Seveda bi bili vsi veseli, da bi dobili muzej fotografije, a moja ocena je, da bi morali najprej urediti zadeve v institucijah, ki že obstajajo in so zelo podhranjene. Tudi mi bi si želeli bogatejšo zbirko fotografije in drugih umetniških medijev in upam, da se bo to zgodilo, po drugi strani pa še sedaj ne vemo, koliko denarja imamo letos na voljo za odkupe. Na seznamu imamo sicer kar nekaj fotografskih del in upam, da se bo nekaj zgodilo, da bosta institucionalna in neinstitucionalna kultura kmalu dobili boljše pogoje za delovanje in da bo temu sledilo še kaj drugega,” je sklenila Zdenka Badovinac.