V čistilnem poslu se obračajo (davkoplačevalski) milijoni. Najemanje specializiranih čistilnih podjetij je že nekaj let utečena praksa. Javna podjetja in institucije (ministrstva, šole, bolnice) le izjemoma zaposlujejo lastne čistilke, podobno je tudi v zasebnih družbah. Med bolj znanimi je primer Fakultete za družbene vede, ki je pred kratkim čistilke iz servisa vzela nazaj v svoj kolektiv, sicer pa to ni običajno. Odmeval je tudi primer podjetja Manicom (zdaj v prisilni poravnavi), s katerim tudi državne institucije gladko poslujejo naprej, četudi je milijonski davčni dolžnik in Delavska svetovalnica pri tem javno trka na njihovo vest in družbeno odgovornost. Najbolj travmatično jedro v sistemu čiščenja so sicer minimalne plače, ki čistilke potiskajo na rob preživetja, in posli za državne institucije preko javnih naročil, ki delo podelijo najcenejšemu in s tem povzročajo spiralo padanja cen na trgu, izpostavlja večina gospodarskih akterjev v tem poslu. Z dumpingom cen pa se uničuje ljudi in podjetja. “> Petra Nikolič, direktorica podjetja ISS Facility Services, ki je del mednarodnega koncerna in zaposluje v Sloveniji več kot tisoč ljudi, meni, da “naročnik navkljub temu, da poda frekvenco in obseg čiščenja ter celo zahtevano število delavcev, ki naj bodo prisotni v objektu, ne preveri, ali so cene ponudnikov pod takšnimi pogoji sploh vzdržljive. Mnogokrat namreč niso. Neobičajno nizke ponudbene cene včasih ne pokrijejo niti stroškov minimalnih plač in drugih obveznih zakonsko predpisanih prejemkov, do katerih je upravičen vsak zaposleni.” Nikoličeva ugotavlja, da javni naročniki včasih “prepotencirajo število potrebnih čistilcev, optimalno frekvenco in opis storitev, ker tega ne znajo strokovno oceniti oziroma za to nimajo izkušenj. Zahteve so pogosto nerealne oziroma niso usmerjene k učinkovitemu gospodarnemu ravnanju z javnimi sredstvi. Nasprotno pa zasebni sektor sprejema naše predloge in je vse bolj naklonjen novim modelom izvajanja storitev, ki so u
