Prejšnji teden, ko sem bila na poti iz Kamnice do centra mesta, avtobusa nikakor nisem uspela dočakati. Ob tem sem se spomnila na študentske čase, zamahnila z roko ob misli, da bi poklicala taksi in se raje postavila pred avtobusno postajo, dvignila palec in se nasmehnila. A časi so se spremenili. Razen starejšega gospoda, ki mi je uspel nakazati, da bo za naslednjim vogalom zavil levo, in začudenih pogledov na mojo pojavo, posebne pozornosti nisem bila deležna. Težko rečem, da mi je štopanje neznanka. Štoparja vidim kot odprtega posameznika, ki rad in preprosto naveže stike, ki prvi nagovori neznanca in se znajde malodane v sleherni situaciji. Tako kot mnogi študenti, sem si tudi sama v tistih časih oprtala običajni planinski nahrbtnik, vanj naložila nekaj obvezne hrane in manjšo zalogo preprostih oblačil, se postavila za cesto ter dvignila palec. Priznam, da sem to možnost najpogosteje izbrala takrat, ko je sošolka imela že poln avto, ko za na vlak ni bilo nobene meni ljube knjige ali pa ko se mi je nazaj na rodno grudo neizmerno mudilo. Domotožje sem dobila že dan prej, ko sem na list papirja pisala tisti dve veliki tiskani črki M in B. Z mestnim avtobusom sem se odpeljala na obrobje glavnega mesta, se postavila na dovoz na avtocesto ter – spoznala, da tudi tukaj kot povsod v življenju velja hierarhija. Prvič sem se naivno postavila na začetek kolone čakajočih in kmalu so mi jezni pogledi izkušenih somislečih sporočili, da je moje mesto spodaj na najnižji poziciji. Potem pa si čakal. In se nasmihal. Nekateri so bili že takrat toliko domiselni in kreativni, da so ob kratici želene destinacije risali smeškote ali pa so imena krajec signalizirali z močnimi barvami, na koncu pa poleg željenega prevoza dobili še vizitke lastnikov reklamnih posjetij z možnostjo počitniškega dela. Jaz, ki sem bila bolj sramežljive narave, sem uporabila največ dve različni barvi in računala predvsem na to, da sem izgledala kot dijakinja in da mi je nahrbtnik segel skoraj do tal. Računala