Evropski voditelji so se 25. marca zbrali v rojstnem kraju “evropskega projekta”, da bi proslavili 60. obletnico podpisa rimskih pogodb. A kaj natančno naj bi bili proslavljali? So se veselili zaradi razpadanja Evrope, ki ji zdaj pravijo Evropa več hitrosti, in variabilne geometrije? Celo neomajni evrofili so priznali, da je bilo srečanje v Rimu bolj podobno bedenju ob mrliču kot zabavi. Nekaj dni pozneje je prispelo pismo britanske premierke Therese May, s katerim je uradno sprožila izstop Velike Britanije iz EU. Liberalni esteblišment v Londonu in po vsej celini je zaprepaden nad tem, kako populizem cefra Evropo. Tako kot Burboni se niso ničesar naučili in tudi ničesar pozabili. Že leta 2015 sem grške upnike – smetano mednarodnega esteblišmenta (IMF, Evropsko komisijo, ECB, nemške in francoske funkcionarje …) – vztrajno opozarjal, da to, da našo novo vlado zadušijo v lastni zibelki, ni v njihovem interesu. Če bi naš demokratični, evropeistični, progresivni dvom o suženjstvu zaradi stalne zadolženosti ugasnil, sem jim dejal, utegne poglabljajoča se kriza proizvesti ksenofobni, neliberalni, antievropski val ne samo v Grčiji, marveč po vsej celini. Kot lahkomiselni velikani se niso ozirali na znamenja. Kratkotrajni grški upor proti večni krizi je bil poleti 2015 neprizanesljivo zatrt. To je bil zelo sodoben prevrat: ustanove EU niso uporabile tankov, ampak banke. Po uradni različici dogodkov naj bi bila EU tedaj dolžna posredovati, da je trmasto populacijo porinila nazaj na pot fiskalne vrlosti in strukturne reforme. V resnici so se vodje udara le poskušali izogniti temu, da bi morali priznati, kaj pravzaprav počnejo že od leta 2010: odlagajo vsesplošni bankrot v prihodnost, s tem ko Grčijo silijo, da najema vedno nove kredite, financirane z denarjem evropskih davkoplačevalcev, pod pogojem vse strožjih varčevalnih ukrepov, ki utegnejo le še dodatno skrčiti grški bruto družbeni proizvod. S tem početjem so leta 2015 in tudi pozneje Grčijo pahnili v še globljo plačiln
