Kot je v sporočilu za javnost zapisalo sodišče, je zadovoljno s sistemom odškodnin izbrisanim, ki ga je vlada uvedla po pilotni sodbi ESČP v primeru Kurić in ostali proti državi iz leta 2012, kot tudi z njegovim delovanjem v praksi. Po oceni evropskega sodišča imajo izbrisani, ki so si uredili status, primerne možnosti za povrnitev škode za sistemsko kršitev ustavnih pravic.
Tako je vprašanje odškodnin izbrisanim rešeno na nacionalni ravni, je ocenilo evropsko sodišče in dodalo, da niso našli nobene posebne okoliščine v smislu spoštovanja človekovih pravic, ki bi zahtevala nadaljevanje tega primera. Zato se je sodišče zadevo, ki se je nanašala na 212 izbrisanih, odločilo zapreti.
Na ministrstvu za notranje zadeve so v odzivu poudarili, da tudi tokratna odločitev ESČP dokazuje, da je Slovenija z zakonom o odškodninah izbrisanim sistemsko uredila pravično zadoščenje oziroma povračilo škode osebam, ki so bile po osamosvojitvi Slovenije izbrisane iz registra stalnega prebivalstva.
Zagovornik izbrisanih Matevž Krivic je v odzivu ocenil, da je odločitev ESČP, da ne bo obravnavalo novih pritožb izbrisanih, slaba. Slaba je po njegovi oceni bolj za državo in preobremenjena sodišča kot za izbrisane, saj da bodo ti v naslednjega pol leta slovenska sodišča prisiljeni zasuti s tožbami za odškodnine. Te so sicer mogoče, če se izbrisani ne strinja s pavšalom, ki ga dobi v upravnem postopku (ta znaša 50 evrov za vsak mesec izbrisa), pri čemer lahko iztoži največ trikratnik zneska, ki bi ga dobil v upravnem postopku.
“S tožbami ne bodo zahtevali samo še dodatnih 100 evrov pavšala za mesec izbrisa, kakor ‘pravične’ odškodnine vnaprej omejuje absurdni ‘Virantov’ zakon, ampak vsaj resnični nominalni znesek utrpljene škode,” je poudaril Krivic. Ta “resnična” škoda pa že pri pavšalnih obračunih znese za vso množico izbrisanih najmanj po 300 evrov na mesec – v izjemnih primerih hujše sodno dokazane škode pa seveda lahko še mnogo več, je dodal.
Ob tem je opozoril, da sodba ESČP izrecno pravi, da je treba kritiko nezadostne višine odškodnine najprej nasloviti na domača sodišča, da je pa potem možna tudi ponovna pot v Strasbourg.
Slabo za izbrisane pa je, da jim bo ta sodna pot poleg dosedanjih 24 vzela še nekaj naslednjih let, je zapisal Krivic. “Slabo za državo in njeno pravosodje je, da se bodo zato ‘čakalne vrste’ podaljšale tudi v sodstvu, ne le v zdravstvu, da o dodatni izgubi ugleda te ‘pravne in socialne države’ kot najhujši posledici niti ne govorim,” je dodal.
Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije bo po njegovih navedbah do konca decembra na svoji spletni strani objavilo vzorec take odškodninske tožbe in ustrezne napotke, da bi izbrisanim in njihovim odvetnikom olajšalo dobro pripravo takih tožb.
ESČP je namreč junija 2012 v sodbi v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji naložilo, da mora v enem letu sprejeti odškodninsko shemo, ki bo uredila pravico do primerne odškodnine za vse izbrisane.
Slovenija je nato konec leta 2013 sprejela zakon o odškodninah za izbrisane, ki sistemsko ureja vprašanje odškodnin. Zakon je začel veljati decembra 2013, uporabljati pa se je začel junija 2014.
Do odškodnine so po zakonu upravičeni tisti izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, ki imajo urejen status v Sloveniji, bodisi da imajo dovoljenje za stalno prebivanje, bodisi imajo slovensko državljanstvo.
Posameznemu upravičencu po zakonu za vsak mesec izbrisa pripada odškodnina v višini 50 evrov. Postopek vodijo upravne enote. Odškodnino pa lahko izbrisani zahteva tudi preko sodišča, a ne sme preseči trikratnika višine, ki bi jo sicer dobil v upravnem postopku.
ESČP je sicer že v eni izmed sodb marca 2014 navedel, da se zdi, da je pavšal, ki ga predvideva omenjeni zakon, primerna sistemska rešitev za povrnitev škode izbrisanim.
Tudi odbor ministrov Sveta Evrope za nadzor nad izvrševanjem sodb Evropskega sodišča za človekove pravice je maja letos ugotovil, da je Slovenija z zakonom o povračilu škode izbrisanim zadostila zahtevam, ki so izhajale iz sodbe Kurić proti Sloveniji.
Na slovenskih sodiščih postopki po omenjenem zakonu že tečejo. Ustavno sodišče pa je konec maja zavrglo zahtevo vrhovnega sodišča za presojo ustavnosti člena o omejitvi odškodnine, pridobljene po sodni poti, na trikratnik tiste v upravnem postopku.
Anastasov in ostali so tožbo proti državi sicer vložili oktobra 2013, ko še ni veljala odškodninska shema za izbrisane.
