»Naporno je, naporneje kot sem pričakoval. Klanec, spust, dež, sonce, vse to sem že doživel na poti,« nam odkrito prizna Marjan Fabjan, trener naših žlahtnih judoističnih olimpijk Tine Trstenjak in Ane Velenšek, ko ga sredi dneva dohitimo na prelazu Kozjak v Tuhinjski dolini. Fabjan je že drugi dan na 106 kilometrov dolgem pohodu od Lopate do Brezij, s čimer izpolnjuje obljubo, ki jo je dal pred olimpijskimi igrami v Riu; da bo to pot prehodil, če katera od njegovih judoist ali judoistov osvoji medaljo. Judo Klub Sankaku in Slovenija sta dobila dve; zlato Trstenjakove in srebrno Velenškove. Za njim je prvi dan od Lopate do Vranskega, drugi dan bi rad zaključil v Kamniku. Brez vode in hrane. Le s torbico okoli vratu in strumnega koraka jo odločno maha proti Kamniku. »Vodo in hrano si moramo prislužiti, zato nas vse to čaka zvečer v Kamniku,« pove. Še 17 kilometrov je ta dan pred njim, 15 kilometrov od Vranskega je že prehodil oziroma skupno od Lopate v dnevu in pol okoli 39 kilometrov. Ni sam. Tako kot na vse tekme, za katere tudi taktično pripravi svoje učence; judoistke in judoiste, se je tudi tega pohoda lotil taktično. S sabo je vzel dva sotrpina. »Prijatelj Ciril Počivavšek, duhovni vodja, predstavlja modrost, učenec, judoist Adam Bergant mladost in energijo." Ko ga pobaram, zakaj prav Brezje, odvrne: »Že stari ljudje so rekli, da je pot na Brezje nekaj posebnega. To je bila vedno velika reč. Ljudje so odhajali peš in po kolenih. Zato sem se tudi jaz odločil, da opravim to pot. A odkar sem izrekel to obljubo, sem se z vsakim dnem bolj zavedal, da bo naporno.« Preden je v nedeljo krenil na 106 kilometrov dolgo pot, je računal, da jo bo prehodil v štirih dneh. Danes s previdnostjo pravi, da bo mogoče trajalo še kakšen dan več. »Če me bodo pete in stopala še naprej tako bolela, se lahko kakšen dan tudi zavleče. Nikoli nisem bil privrženec hoje in zato tudi nisem posvečal posebne pozornosti obutvi. Zdaj pa vidim, da je ta pri hoji še kako pomembna. Zato sem na poti