Spomin na najboljšega slovenskega športnika vseh časov, telovadca, sicer pa pravnika Leona Štuklja je še živ. Ne ohranjajo ga le njegovi potomci, temveč v Kersnikovo 1 v Mariboru, kjer je živel večino svojega življenja, še zmeraj prihajajo vabila na razne slovesnosti, dogodke. Vrsto let po drugi svetovni vojni pozabljeni športnik je bil nato zelo priljubljen, zato je moral svoj urnik skrbno načrtovati. Veliko je potoval še v visoki starosti. Gotovo nepozaben je njegov obisk otvoritve olimpijskih iger v Atlanti leta 1996. S svojo čilostjo pri skoraj 98 letih je navdušil. “Njegov urnik je bil ‘grozen‘,” se spominja Lidija Pauko, hči legendarnega športnika. “Še zmeraj hranim zvezke, v katerih je imel popisane urnike za vsak dan. Čudim se, da se mu je še ljubilo in da je sploh zmogel. Ko je zazvonil telefon, je najprej dejal, počakajte, grem v notes pogledat. Veliko je bilo tega, a rad je šel na vsa ta potovanja. Pri Tomažu Zajcu, ki ga je spremljal na veliko poti, je imel že kar pižamo, copate in drugo najnujnejše …” Dogodkov, v spomin na Štuklja, se sedaj največ udeležuje njegov vnuk Miha. Žal je edinka Štukelj je v Maribor prišel leta 1927, torej pred 90 leti. “Pravzaprav je dobil delovno mesto v Lenartu. Ampak ker ni bilo povezav, ne z vlakom ne z avtobusom, z vozovi se je nekako vozil tja, je zaradi treningov zaprosil za premestitev v Maribor. V hišo Plemljevih, družine moje mame, ga je nato pripeljal Danilo Stefanovič, prav tako pravnik, ki je prijateljeval z eno od dveh maminih sester. Ko sta bili punci polnoletni, so se poročili. Mama je bila kar 17 let mlajša od očeta,” družinsko zgodovino popisuje Paukova. Obžaluje, da je po tem, ko je prvorojenec staršev leta 1935 kmalu umrl, in po še enem neuspelem poskusu, da bi imela še kakega potomca, ostala edini otrok. “Zdaj je namreč velika praznina. Resda sem zelo dolgo imela svoje starše. Oče je dočakal skoraj sto eno leto, mama 87 let. A že v šoli sem pogrešala brate ali sestre. Mislim, da smo bili v razredu le tr
