Četudi ujeti v betonsko in asfaltno strugo, so ljudje izstopali iz vozil, si po soncu pretegovali noge, zelen, dehteč pogled se je raztezal na levo in desno, le naravnost ne. Fant je hodil in brenkal na majhno lutnjo, prijateljica ga je fotografirala s telefonom. Nikamor se jim ni mudilo. Mama s tremi otroki se je v velikim kombiju s spuščenimi okni pred mejnim prehodom Obrežje ustavila na poti iz Bayerna na Kosovo. “Samo zamudno je in ne vemo, kaj točno se dogaja,” je razložila in povedala, da na tej meji ni navajena na tako gnečo. A bila je nedelja, ko je na meji s Hrvaško po petkovem in sobotnem kaosu že veljal milejši nadzor potnikov in so ti okoli poldneva za izstop iz države čakali “samo” eno uro. “Od dveh zjutraj že čakamo” V avtomobilu z nemško registracijo je Mehmeti Muharem pred sabo imel še zadnjih nekaj deset metrov do policijske čuvajnice, kjer so slovenski varuhi meje po lastni presoji, a vzorno spoštujoč bruseljska navodila, preverjali dokumente utrujenih, zbeganih potnikov. Gospod Muharem od leta 1993 vsako leto dva-, trikrat potuje po tej poti iz Nemčije in take izkušnje ne pomni. “Kaj to pomeni za Evropo? Gužvo. Ljudje brez veze čakajo,” je dejal. Ob strani cestišča je stal avtobus s hrvaško registracijo in ambicioznim zapisom na stranici “Wir verbinden Europa” (Povezujemo Evropo). A na tokratni poti so povezovali le potnike v prisilno bližino, saj so že več kot deset ur čakali na mejnem prehodu. Gospodu z berglami, ki je pešačil čez mejni prehod, je sledil mladenič in za njim je prihajala še starejša gospa. “Od dveh zjutraj že čakamo. Niti na stranišče nas niso spustili,” ni skrivala zgroženja. Andrej Petelinšek Fant je hodil in brenkal na majhno lutnjo, prijateljica ga je fotografirala s telefonom. Na drugi strani slovenske konstrukcije, ki zaznamuje mejni prehod, sta zakonca Ahmetović že dve uri čakala v vrsti na poti proti Alpam. “Ne veva, kaj se dogaja,” zmedenosti ni skrivala žena. Z možem redno potujeta preko Obrežja, a takega čakan
