Karadžić, ki je bil predsednik Republike srbske in vrhovni poveljnik vojske bosanskih Srbov med vojno v BiH med letoma 1992 in 1995, je haaško Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije 24. marca 2016 spoznalo za krivega v 10 od 11 točk obtožnice. Med drugim so ga obsodili zaradi genocida več kot 8000 Bošnjakov v Srebrenici julija 1995 in večletnega obleganja Sarajeva, kjer je bilo v skoraj vsakodnevnem obstreljevanju ubitih več kot 10.000 ljudi. Oprostilo ga je obtožbe zaradi genocida v sedmih občinah na zahodu BiH.
Prizivni postopek poteka pri nasledniku haaškega sodišča, Mehanizmu za mednarodna kazenska sodišča (MICT), na podlagi pritožbe obrambe in tožilstva. Obramba zahteva oprostilno sodbo in sodišče obtožuje, da vodi politično sojenje. Pritožbo večinoma utemeljuje na postopkovnih napakah.
Tožilstvo prav tako zaradi pravnih in drugih napak zahteva obsodbo na najvišjo kazen, dosmrtni zapor, tako kot je zahtevalo že na sojenju na prvi stopnji. Meni, da je sodišče Karadžića neupravičeno oprostilo obtožbe zaradi genocida v sedmih občinah na zahodu BiH leta 1992. Ocenjujejo, da so sodniki uporabili preozko definicijo genocidne namere. Izrek sodbe prizivnega senata se bo v sredo začel ob 14. uri.
Glede Srebrenice so sodniki na prvi stopnji presodili, da je Karadžić z vojaškim voditeljem bosanskih Srbov Ratkom Mladićem, ki je bil v Haagu obsojen na dosmrtni zapor, in drugimi, ki so sodelovali v skupnem zločinskem načrtu, nameraval ubiti vsakega za vojaško službo zmožnega Bošnjaka v Srebrenici, kar pomeni namero o uničenju Bošnjakov. V Srebrenici so sile bosanskih Srbov julija 1995 pobile več kot 8000 Bošnjakov.
Glede obleganja Sarajeva od aprila 1992 do novembra 1995 so presodili, da je odobril topniško obstreljevanje Sarajeva in ostrostrelske napade na civiliste, katerih cilj je bilo sejati teror med civilnim prebivalstvom. To pa je “uporabljal kot pritisk na bošnjaško vodstvo in mednarodno skupnost zaradi uresničevanja svojih političnih ciljev”.
V njegovem primeru je sodišče prvič razsojalo o zajetju 377 modrih čelad za talce od 26. maja do 19. junija 1995 in ga spoznalo za krivega.
Prvič je razsojalo tudi o genocidu v sedmih občinah na zahodu BiH (Ključ, Sanski Most, Prijedor, Vlasenica, Foča, Zvornik in Bratunac), a ga po tej točki ni spoznalo za krivega. Presodilo je, da ni bilo dokazov, “da bi lahko onkraj razumnega dvoma presodilo, da je bil v teh občinah storjen genocid”. Spoznali pa so ga za krivega za pregon, iztrebljanje, deportacije in umore Bošnjakov in bosanskih Hrvatov na tem območju.
Haaško sodišče je sedaj 73-letnega Karadžića spoznalo za krivega pregona, iztrebljanja, umorov, deportacij, prisilnih premestitev, nasilja, nezakonitih napadov na civiliste nesrbske narodnosti ter zajetja talcev.
Karadžić je sicer najvišji politik, ki mu je haaško sodišče, ki je po 24 letih decembra 2017 končalo delo, izreklo sodbo, potem ko je bivši srbski predsednik Slobodan Milošević umrl še pred koncem sojenja leta 2006.
Po 13 letih na begu so ga prijeli 21. julija 2008 v Beogradu, kjer je delal pod lažno identiteto kot zdravilec Dragan Dabić. Srbske oblasti so ga izročile haaškemu sodišču, kjer se je sojenje začelo 26. oktobra 2009, končalo pa 7. oktobra 2014.
Obravnava v okviru prizivnega postopka je bila aprila lani, potem ko sta se strani pritožili na sodbo že leta 2016. Postopek se je zavlekel, saj sta strani zahtevali podaljšanje časa za pripravo, Karadžić se je večkrat pritoževal zaradi zdravja in večkrat zahteval, da bi mu dovolili uporabo Skypa v celici. V tem času je septembra lani prišlo tudi do spornega umika sodnika Theodorja Merona iz postopka, potem ko je obramba zahtevala njegov umik zaradi domnevne pristranskosti. Meron je odločitev utemeljil z željo, da ne bi oviral prizivnega postopka, zanikal pa pristranskost.
Karadžić, po izobrazbi psihiater, je sicer za svoje podpornike junak, ki se je boril za svoj narod. Za večino mednarodne skupnosti in žrtve pa je vojni zločinec, ki se bo v zgodovino zapisal kot tvorec najhujših vojnih zločinov po drugi svetovni vojni.
Rodil se 19. junija 1945 v revni vasici Petnjica v Črni gori, njegova družina pa je po rodu s Kosova. Za politiko se je odločil leta 1990 v času vzpona nacionalizmov v nekdanji Jugoslaviji. Potem ko je BiH po referendumu, ki so ga večinsko bojkotirali bosanski Srbi, 1. marca 1992 razglasila neodvisnost, so bosanski Srbi pod vodstvom Karadžića razglasili neodvisno Republiko srbsko z glavnim mestom Sarajevom. Od 12. maja do 17. decembra 1992 je bil predsednik predsedstva Republike srbske, od 17. decembra 1992 do 19. julija 1996 pa njen predsednik in vrhovni poveljnik oboroženih sil.
Po odstopu s položaja je izginil in se skrival v odročnih pravoslavnih samostanih. Ameriška vlada je leta 2001 za informacije o njem razpisala nagrado v vrednosti pet milijonov dolarjev. Kasneje se je skrival pod identiteto zdravilca Dragana Dabića, kot tak je tudi predaval in pisal kolumne za revijo.
