Spat je šla kot princesa, zbudila se je kot kraljica. A da je postala vladarica Združenega kraljestva, Kanade, Avstralije in Nove Zelandije, sama takrat sploh še ni vedela. Šele popoldne tistega dne, bil je 6. februar 1952, je sporočilo, da je ponoči v Londonu umrl kralj Jurij, končno prispelo do lovske koče ob vznožju Mt. Kenye, kjer je bila s soprogom, princem Filipom, na oddihu po uradnem obisku Kenije. Stara komaj 25 let je postala njeno veličanstvo, kraljica Elizabeta II. Od takrat je minilo natančno 23.742 dni. Danes je 90-letna kraljica 16 držav (poleg omenjenih je formalno državni suveren še v dvanajstih državah, ki so se osamosvojile med njeno vladavino) slavila 65-letnico, safirni jubilej svojega prestolovanja. Že pred dvema letoma je presegla svojo trdoživo praprababico kraljico Viktorijo in postala britanska monarhinja z najdaljšim stažem. Pa za to vlogo sploh ni bila rojena. Prvih deset let svojega življenja je 21. aprila 1926 rojena Lilibet, kot so jo klicali, mirno preživela kot hčerka mlajšega sina tedanjega kralja Jurija V. Še leta 1936, ko je prestol zasedel njen stric Edvard, nihče ni pričakoval, da bo kdaj igrala kako vidnejšo vlogo. A vse se je spremenilo še istega leta, ko je Edvard zaradi ljubezni do ameriške ločenke Wallis Simpson odstopil, njen jecljajoči oče je postal kralj Jurij VI., Elizabeta pa prestolonaslednica. Ko je dopolnila 21 let, je, še kot princesa, v svojem prvem televizijskem nagovoru ljudstvu dejala: "Vse moje življenje, naj bo dolgo ali kratko, bo posvečeno služenju vam." Rekordno dolga vladavina mineva predvsem - dostojanstveno. Kraljica v minulih 65 letih - za razliko od soproga in še bolj od svojih naslednikov - nikoli ni javno izrekla česarkoli neprimernega. Pravzaprav je bilo edino, kar so ji podaniki zamerili, zapoznela reakcija ob smrti princese Diane leta 1997. A z izjemnim občutkom je to že nekaj dni kasneje popravila z ganljivim, zanjo nepojmljivo osebnim televizijskim nagovorom. Danes uživa neomajno spoštovanje pr