“Glede na to, da v pravdnem postopku na okrajnem sodišču ni mogoče postaviti zahtevka na odpravo spornega upravnega akta, temveč zgolj denarni zahtevek za odškodnino, to ni učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi lahko dosegla odpravo akta in posledično odpravo kršitev človekovih pravic,” je za Dnevnik povedala Kresalova. Plačilo odškodnine v višini 41.000 evrov zaradi posega v svoje ustavne pravice je zahtevala le, če se odprava akta ne zgodi.

“Odprava zadevnega akta je bila in je še zmeraj osnovna in edina satisfakcija, ki sem jo želela doseči v sodnem postopku. Danes je povsem jasno, da ta v slovenskem sodnem sistemu ni bila in ne bo omogočena, ter da ne morem dobiti učinkovitega sodnega varstva,” je dejala. Prav zato je tožbo zoper Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK) nazadnje umaknila, ni pa povedala ali se bo obrnila tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Nekdanja notranja ministrica in pravnica Katarina Kresal je leta 2011 sprožila tožbo zoper KPK in prek sodišča zahtevala odpravo načelnega mnenja, v katerem je komisija pod vodstvom Gorana Klemenčiča ugotovila, da najem prostorov NPU ustreza definiciji korupcije. Kresalova je še danes prepričana, da je to mnenje nepravilno in nezakonito, a je tožbo kljub temu umaknila.

Tožbo je prvotno sprožila na upravnem sodišču, in sicer že leta 2011, ter zahtevala odpravo načelnega mnenja KPK. Toda omenjeno sodišče se je izreklo za nepristojno za odločanje o tej zadevi in jo odstopilo okrajnemu sodišču. Četudi je zadeva stara dobrih sedem let, je bila zaradi kopice pritožb na višje stopnje na okrajnem sodišču v Ljubljani šele v sredo razpisana glavna obravnava, ki pa so jo v zadnjem trenutku (spet) preklicali.

Kresalova se je kot notranja ministrica otepala očitkov, da je z najemom stavbe na Dimičevi ulici 16 za potrebe NPU naredila uslugo svojemu prijatelju Igorju Juriju Pogačarju. KPK je pozneje v načelnem mnenju tudi ugotovila, da ravnanje uradnih oseb na ministrstvu za notranje zadeve ustreza definiciji korupcije.