Na varuha človekovih pravic se vsako leto obrne nekaj pobudnikov, ki jim grozi deložacija. Ob tem pa pri varuhu ugotavljajo, da še vedno niso redki primeri dolžnikov, ki prelahkotno jemljejo izvršilne postopke. Pozivajo tudi k spremembi zakonodaje, ki gotovo “ni edina možna”. Kot so zapisali v v današnji objavi na spletni strani, pobude kažejo, da se posamezniki pogosto slabo znajdejo v vlogi dolžnika. “Ker v večini primerov ne poznajo pravil postopka, ne poznajo tudi možnosti za zavarovanje svojih pravic, ki jim gredo kot dolžnikom v postopku izvršbe. Dolžniki pogosto zaradi teže pritiska, ki ga izvršba predstavlja zanje, opuščajo določena procesna dejanja ali se v postopek sploh ne vključijo, kar še dodatno poslabšuje njihov položaj,” so zapisali pri varuhu. Mnogi tudi prelahkotno jemljejo izvršilne postopke in ustrezno pravno pomoč poiščejo praviloma šele, ko takšna pomoč ne more biti več učinkovita, saj so zamujene ključne faze v izvršilnem postopku, ko lahko tudi dolžnik kot stranka vpliva na to, s katerim sredstvom in na katere predmete se bo opravila izvršba. Kot navajajo, ima namreč dolžnik v primeru izvršbe na nepremičnino možnost predlagati, naj sodišče dovoli drugo sredstvo izvršbe ali opravi izvršbo na drugi nepremičnini. V primeru prodaje dolžnikovega stanovanja pa lahko ta, z izjemo nekaterih primerov, uveljavlja pravico do prebivanja v prodanem stanovanju. Omejena je na tri leta, dolžnik pa jo mora uveljavljati najkasneje v 60 dneh od prejema sklepa o izvršbi oziroma najkasneje do dražbenega naroka. Pri varuhu so se z vprašanjem primernosti ureditve, ki omogoča, da je izvršba na nepremičnino lahko prvo in edino izvršilno sredstvo, ukvarjali že v preteklosti, med drugim leta 2012 v zvezi z medijsko odmevnim primerom. Že takrat so med drugim opozorili, da je ureditev, ki omogoča prodajo dolžnikove nepremičnine s ciljem poplačila upnikov, upravičena in legitimna, vendar pa ni povsem v skladu z načelom sorazmernosti. Takrat je vlada pristojnima ministrstv
