Kučan je dejal, da pandemijo koronavirusa občuti “z negotovostjo, upanjem in optimizmom”, ob njej pa razmišlja o zgrešenih poteh človeške civilizacije, disciplini in odgovornosti Slovencev. Občuduje tudi požrtvovalnost najbolj izpostavljenih služb, zaradi katerih po njegovem mnenju epidemija ni ušla izpod nadzora.

Po njegovih besedah smo po padcu vlade Marjana Šarca “v konkretnih razmerah imeli srečo, da nismo šli na volitve, temveč se je sestavila koalicija, takšna kot je”. Ocenil je namreč, da je “razmeroma učinkovita” v soočanju z epidemijo.

Dosedanje ukrepe v boju s koronavirusom je ocenil kot ustrezne, delo vlade na tem področju pa kot odgovorno. Od oblasti ta čas pričakuje natančne informacije, pomirjujoče tone in predvsem argumente, s katerimi ostre ukrepe opravičuje.

“Skrbi pa me, ali bodo v imenu borbe z virusom žrtvovane demokracija, človekove pravice, svoboda medijev,” je dejal. Izrazil je skrb, da pod krinko boja s koronavirusom postajamo drugačna družba.

Kritičen je bil do vsiljevanja delitev med strokovnjake. “Stroka očitno želi sodelovati, politika pa razdvaja,” je opozoril.

Predsedniku države Borutu Pahorju je očital, da ne izrazi svojega mnenja o aktualnih vprašanjih, med drugim o medijski depeši.

Glede koalicije je izpostavil, da so na preizkušnji stranke, ki so se v njej priključile SDS. “Ob vstopu v koalicijo so trdili, da stopajo vanjo pod pogojem, da se ne bo lotevala ideoloških tem, temveč bo do konca mandata izpeljala že začete projekte. Zdaj pa se, kot kaže dogaja nekaj drugega”, je dejal in opozoril, da se SDS na hrbtih koalicijskih partnerjev očitno že pripravlja na volitve.

Ideološkost se je po Kučanovem mnenju pokazala tudi ob depeši o medijih. Po njegovi oceni se je tako nadaljevalo blatenje Slovenije v tujini, depešo pa so pisali ljudje, “ki so izgubili vsak stik z realnostjo”.

Ob 30-letnici prvih demokratičnih volitev je dejal, da je Slovenija v letih od osamosvojitve marsikaj zamudila. “Nismo se dovolj potrudili, da bi izoblikovali strateško usmeritev države,” je ocenil. Poleg tega je opozoril, da Slovenija ni ohranjala in utrjevala ugleda, ki si ga je ustvarila z načinom osamosvojitve, prav tako ni ohranjala proizvodnih potencialov, ki so bili v svetu “priznani kot finalisti cenjenih proizvodov”.