Odnosi med Natom in Rusijo so dosegli najnižjo raven po hladni vojni, strani komunicirata le še o najbolj osnovnih in nujnih zadevah, je za STA ocenil strokovnjak za varnostna vprašanja Klemen Grošelj. Če bi odnosi padli še nižje, bi to lahko pomenilo vrnitev hladne vojne in popolno zaostritev, vendar Grošelj meni, da se to ne bo zgodilo.

Voditelji zavezništva so v začetku julija na zgodovinskem vrhu v Varšavi potrdili odločitev o napotitvi štirih bataljonov v baltske države in na Poljsko, s čimer so Rusiji sporočili, da bo Nato branil vse zaveznice pred morebitno agresijo. Rusija je odgovorila s krepitvijo vojaških zmogljivosti na svojih zahodnih mejah.

Odločitev, sprejeta v Varšavi, je v prvi vrsti politično sporočilo, da je Nato enoten in bo zaščitil svoje članice v skladu s 5. členom washingtonske pogodbe, je poudaril Grošelj. Ob tem je opozoril, da Nato navzven sicer kaže enotnost v odnosu do Rusije, med državami članicami pa ostajajo pomembne razlike.

“V množici držav članic in različnih pogledov je to simbolno sporočilo, da ima Nato kljub vsem razlikam enotno stališče in bo svojim zaveznicam, če se počutijo ogrožene, zagotavljal vojaško varnost,” je pojasnil Grošelj.

Z vojaškega vidika pa je napotitev štirih Natovih bataljonov na vzhodne meje zavezništva “čista norost”, je dejal Grošelj. Vojaški analitiki se namreč strinjajo, da je Baltik vojaško neubranljiv, o čemer priča tudi zgodovina.

Zahodne države še naprej ohranjajo sankcije proti Rusiji zaradi priključitve polotoka Krim in krize v Ukrajini, vendar ruskega predsednika Vladimirja Putina niso prepričale v drugačno ravnanje. Tudi pri sankcijah gre po Grošljevem mnenju predvsem za politično sporočilo, realnost je namreč povsem drugačna. O tem govori tudi nedavni dogovor o prodaji deleža v ruski državni naftni družbi Rosneft multinacionalki Glencore, do katerega gotovo ne bi prišlo brez odobritve uradnega Washingtona in Kremlja.

Sankcije imajo simbolen pomen, države jih zagovarjajo, hkrati pa ne pristajajo na to, da bi preveč ogrozile njihove gospodarske interese, je pojasnil Grošelj.

Nato v odnosu do velike vzhodne sosede vse več pozornosti posveča tudi hibridnemu vojskovanju in kibernetskim grožnjam. Lahke tarče hibridnega vojskovanja so predvsem notranje razcepljene družbe in države. Ukrajina je šolski primer takšne države, kjer je napadalec uporabil tako vojaške in kibernetske kot socialne in etnične elemente.

“Napadalec pritiska na tiste šibke točke ciljne države in družbe, kjer prihaja do preloma. V ukrajinskem primeru je bil ta prelom med Ukrajinci in rusko govorečim prebivalstvom, napadalec je izrabil tudi socialno razslojenost,” je pojasnil Grošelj.

Kibernetski napadi se dogajajo že dlje časa, poslužujeta se jih obe strani, v zadnjem času pa so vse bolj intenzivni, je povedal Grošelj. Vojskovanje v kibernetskem prostoru ima lahko konkretne posledice na življenje prebivalstva, delovanje državne uprave, bank in podjetij, o čemer priča nedavni hekerski napad na Deutsche Telekom, zaradi katerega je brez interneta ostalo skoraj milijon uporabnikov.

Kako se bodo odnosi med Natom in Rusijo razvijali v prihodnje, bo po Grošljevem mnenju močno odvisno od nove administracije v ZDA in ljudi, ki jih bo novi predsednik Donald Trump imenoval v svoj kabinet – ali bodo večjo težo dobili zagovorniki trde linije v odnosih do Rusije ali tisti, ki so bolj naklonjeni povezovanju s to državo.

Trump je z nekaterimi imenovanji in svojimi izjavami nakazal, da si želi pridobiti Rusijo na svojo stran, saj se bo glavni konflikt očitno odvijal med ZDA in Kitajsko. S tem, ko je sprejel klic tajvanske predsednice in postavil pod vprašaj politiko “ene Kitajske”, je namreč nakazal na veliko spremembo v ameriški zunanji politiki, je povedal Grošelj.

Kaj se bo zgodilo, če bo Trump uresničil svoje napovedi o zmanjšanju prispevka ZDA k evropski varnosti? Evropske države bodo morale povečati svoj delež in bistveno več vlagati v varnost, znotraj Nata bi se lahko oblikoval evropski steber, je pojasnil varnostni strokovnjak. Med tistimi državami, ki bodo prevzele večjo vlogo tako v Natu kot v EU, vidi Nemčijo, pričakuje pa še tesnejše sodelovanje med unijo in zavezništvom, saj je nesmiselno, da bi se zmogljivosti podvajale.