Maj je mesec ljubezni, pravijo. Najbrž ne zato, ker se v tem času običajno tla dovolj segrejejo, da lahko sedimo ali ležimo na njih brez hujših posledic (razen če nas preganja kmet, ker smo mu potlačili travo). Zakaj torej ravno maj? Ali na primer junij ne bi mogel biti mesec ljubezni? Junij je še toplejši, tedaj cveti še več rož (od tod slovensko ime zanj – rožnik), rastje je še sveže zeleno, ne pa zrelo, poletno. Najbrž je ta občutek stvar naše psihe. Dokler imamo pred sabo vzpon, rast, perspektivo, prihodnost, je občutek optimističen. Ko pa dosežemo vrh, je pred nami samo še pot navzdol. Čeprav je pot navzdol včasih nagrada, vir užitka, olajšanje po napornem vzponu (tako doživljam svoje kolesarske ture, pa tudi za vse, ki hodite v gore, je najbrž vrh lepši del vzpona). No, v naravi in pri rasti pri “vzponu” nisem opazil posebnega napora. Za naše oči se vse dogaja kar samo od sebe. Rastline se najbrž posebno ne trudijo, da bi rastle, edino ptiči imajo morda naporno obdobje, ko letajo po hrano, da nakrmijo svoje mladiče. Ampak kaj bi počeli, če ne bi letali, najbrž ne bi sedeli in gledali tjavendan. Sicer pa začne življenje vrveti že prej. Kdaj pa se ptički ženijo? Na gregorjevo, ko je majska toplota še presneto daleč. Zato bi lahko rekli – tudi maj je mesec, ki je poln energije, gibanja, rasti in ustvarjanja. Najbrž ljudje nismo čisto imuni za to, saj smo (še vsaj malo) del naravnega toka. Če se začnejo po drevesih na pomlad pretakati sokovi, se verjetno nekaj dogaja tudi v nas. Vsako leto znova me očarajo spremembe, ki nam jih prinašajo letni časi. Ne samo pomladno prebujanje po dolgi zimi, tudi poletna vročina in brezskrbne, tople poletne noči, ko je narava kakor paradiž – skoraj nam ni treba skrbeti, kaj bomo oblekli, saj zadostujejo že krpice. Pa jesensko minevanje in uvod v zimsko spanje. Nekateri se morda res ne naveličate poletja, drugi bi si podaljšali pomlad in tretji zimo. Za vse ni rešitve, živimo pač v krajih s štirimi letnimi časi. A lahko se preselit
