Po postavitvi mestnega obzidja med letoma 1260 in 1276 se je v Mariboru kmalu pojavila potreba po izgradnji osrednjega stolpa, s katerega bi se dalo opazovati bližnjo okolico in učinkovito voditi obrambo. Za najprimernejšega se je izkazal prostor ob župni cerkvi, saj je ta v geometrijskem središču srednjeveškega Maribora. Tako so leta 1325 pred južno stransko ladjo cerkve postavili štirietažni opazovalni stolp. Ta je bil v lasti mesta, služil pa je tudi za potrebe cerkve - leta 1465 so pisno omenjeni stroški za obnovo stražarnice na stolpu in za mežnarja, ki je skrbel za uro. Ko so leta 1512 nadzidali osrednjo cerkveno ladjo, so povišali tudi stolp in vanj prvič namestili cerkvene zvonove. Šele takrat, torej skoraj 200 let od izgradnje, je obrambni stolp postal tudi cerkveni zvonik. Požar je zanetil hlapecŠe večjo in predvsem bolj pogosto nevarnost od vpadov tujih vojska so za mesto predstavljali požari, zato je stolp vse od začetka služil tudi za alarmiranje prebivalstva in usmerjanje gašenja. V srednjeveškem Mariboru je bila večina hiš še lesena, pokrita s slamo ali skodlami, in le manjša neprevidnost je bila potrebna, da je zagorelo. Tako je bilo od 14. do 18. stoletja v Mariboru enajst velikih požarov, ki so mesto popolnoma razdejali in spremenili za vedno. V letu 1513 je pogorela stara mestna hiša na Koroški cesti in z njo vse privilegijske listine ter drugi dokumenti.Vzroki požarov so bili velikokrat precej nenavadni. Šestega maja 1601 opoldne je izbruhnil na Koroški cesti v hiši Ludvika Himmelstainerja, zanetil ga je domači hlapec s streljanjem. Ogenj je uničil večino mesta, prizaneseno ni bilo niti stolpu. Pogorelo zgornje nadstropje se je skupaj z zvonovi zrušilo na tla, popravila, ki so jih izvedli domači mojstri, so trajala več let. Zanje je denarno veliko prispeval mestni župnik Jurij Pileator.V letih 1623 in 1624 je italijanski gradbenik Paolo della Porta stolp preoblikoval in ga pokril s čebulasto streho, a so ga požari v letih 1648 in 1650, ko je pogo