Kupovanje hrane je postalo skoraj kot eden od hobijev…

Kupovanje hrane je postalo skoraj kot eden od hobijev…

Nekateri se v prostem času ukvarjajo s športom ali hodijo v gledališče, drugi pa študirajo kataloge trgovin z živili, se vozijo od ene do druge, ter zapravljajo. Tako skrbijo, da je hladilnik vedno nabito poln s tisoč in enim jogurtom, namazom, salamo in sirom. Izbira v domačem hladilniku je praktično tako velika, kot v trgovini. In ljudje pač želimo imeti izbiro. Veliko izbiro. 

Začne se že s tem, da je v radiju 10 kilometrov, kjer živim skoraj 15 trgovin. Trgovine vseh večjih trgovcev pri nas. In vse te trgovine tekmujejo za mojo pozornost. Nekatere stavijo na slovenske proizvode, druge na poceni bio hrano, tretje na širok izbor, ki ga ponujajo, pa na popuste, pike in druge mamljive razloge zakaj k njim in ne k sosedu. To, katera me prepriča, je odvisno od različnih faktorjev.

Foto: Profimedia

Nekateri obožujejo ogromne supermarkete, ki kjer lahko izbirajo med 20 vrstami sira z vsega sveta, kjer moraš imeti že skoraj zemljevid, da se ne izgubiš med vsemi policami, drugi prisegajo na manjše trgovine, kjer so navajeni obrazov vedno istih trgovk, že v miže vedo, kje je njihov najljubši sladoled, in kjer v vrsti nikoli ne čakajo več kot pet minut. V velikih trgovinah, kljub temu, da je nešteto blagajn, so vrste vedno dolge. Tisti, ki jih ne marajo, se tudi zato morda izognejo takim trgovinam.

Vsak teden se naši nabiralniki šibijo pod reklamnimi letaki, ki nas obveščajo o aktualni ponudbi in akcijah. In nekateri ljudje to vzamejo zelo resno. Vse letake prešudirajo, kupone izrežejo in potem na lov. Pa čeprav je za to potrebno v vsaj tri različne trgovine. Koliko v resnici prihranijo, vedo samo oni sami. Morda pa je čar vsega skupaj ne toliko v tem, da privarčujejo, ampak v “lovu za zakladom”. Ja, ljudje smo čudna bitja, in najdemo svoje veselje v marsičem nenavadnem.

Zahajanje v točno določeno trgovino je tudi stvar navade ali celo rutine. In ljudje imamo radi rutino, radi imamo poznano, preverjeno. In prav zato nekateri zahajamo v vedno enako trgovino, čeprav ni najcenejša, nima največje izbire, ali pa je tam vedno gneča. To je nekakšna naša razvada. Da nam ni treba preveč razmišljati, ampak vse poteka že kar nekako avtomatizirano.

Foto: Profimedia

Prav tako pa nam ni treba več razmišljati in vnaprej sestavljati nekega seznama stvari, ki jih moramo nakupiti. Zakaj bi, če gremo tako ali tako praktično vsak dan v trgovino. Če nekaj pozabimo danes, bomo pa po to stvar skočili jutri. Ali pa čez dve uri. Ali pa v nedeljo. Postali smo celo tako razvajeni, da, ko nam nekaj zapaše, se vsedemo v avto in gremo to iskat. Pa čeprav je nedelja popoldne in čeprav je govora o točno določenem namazu, katerega sicer druge vrste že imamo v hladilniku, ampak si v tistem trenutku zaželimo še tretjega okusa. In zaradi take razvajenosti morajo trgovke delati cele vikende in praznike. Povsem po nepotrebnem, če vprašate mene. Naša razvajenost je namreč presegla vse normalne meje.

Včasih je bilo nakupovanje hrane čisto drugačno. Pa ne, da se mi toži po starih časih ali pa da nočem v korak s časom. Seveda je treba v korak s časom, seveda so danes časi drugačni in nam je na voljo veliko več kot včasih. Toda dejstvo je, da po nepotrebnem zapravimo veliko več, da so po nepotrebnem trgovine odprte cele dneve. Tudi na take dneve, ko nam čisto zares ni treba v trgovino “na izlet”.

I.R.V. d.o.o.      O nas      Pogoji uporabe      Oglaševanje      O piškotkih      Nastavitve zasebnosti
Scroll to top
Skip to content