Pričakujemo, pa sploh ne vemo kaj! Pričakujemo vse in še več in če tega de dobimo, dosežemo, vržemo puško v koruzo. Samo iščemo napake, razloge, zakaj zveza ni popolna. In če razloge iščemo, jih najdemo, in zato zveze razpadajo ena za drugo. Mogoče razpadajo zato, ker nas je strah, da bi uspele? No, ampak o tem kdaj drugič. Že v enem od prejšnjih zapisov sem pisala o tem, da so nam filmi sprali možgane z romantičnimi predstavami o tem, kakšen je popoln partner, popolna zveza. V resnici kaj takega ne obstaja. Ne obstajajo pravila, kaj mora idealen partner imeti, kaj mora idealna zveza imeti. Vsaka ženska je svet zase in prav tako je z moškimi. In ljudje v kombinaciji z različnimi karakterji različno reagiramo, različno reagiramo v različnih življenjskih obdobjih, v različnih situacijah. Stvar pa je celo še bolj zakomplicirana. Ženska lahko v eni zvezi idealno funkcionira z moškim, ki je “copata”, v zvezi z drugim, ki je prav tako “copata”, pa ji gre to neverjetno na živce. Zmagovalnega recepta torej ni!

Včasih bi morale v moške bolj zaupati

Problem je tudi v ideji emancipacije. Ženske smo prepričane, da smo vsemogočne, da vse zmoremo same, da se brez težav kosamo z moškimi, včasih smo celo boljše od njih, da jih v resnici sploh ne potrebujemo. Po drugi strani pa se razburjamo, ker ni več moških, ki bi bili gentlemani, ki bi nam odpirali vrata, ki bi nam dvorili, ki bi bili pravi moški in stvari vzeli v svoje roke. V resnici same ne vemo, kaj hočemo. Naše želje, pričakovanja se iz dneva v dan spreminjajo in če še same temu ne moremo slediti, kako bodo ubogi moški. In če sem zadnjič govorila o tem, da imamo z današnjimi moškimi, ki kar nočejo odrasti in se na njih ne moremo zanesti, problem, je velik del problema tudi v nas. Same sebi življenje po nepotrebnem kompliciramo. Vse preveč analiziramo, rade iz miši naredimo slona, nič ni dovolj dobro za nas, ne upamo se prepustiti, da se ne bi opekle. S tem same sebi delamo škodo. Včasih bi se morale otresti vseh zakajev, kakojev, bijev in čejev, se prijeti za nos in skočiti v globino. Kaj je najslabše, kar se nam lahko zgodi? To da se spet opečemo, da nas spet kak mesec ali dva boli. Ampak potem gremo znova naprej, prebolimo. Mogoče pa se zgodi, da se moški, ki na prvi pogled deluje kot mamin sinček, izkaže, da v resnici ni tak, ali pa da se ob pravi ženski lahko spremeni. Ampak če ne poizkusimo, ne bomo nikoli vedele. In saj veste kako pravijo: Na koncu običajno obžaluješ samo tisto, kar nisi naredil, in ne tisto, kar si.