Slovenci imamo jamranje v genih. Ta lastnost je najverjetneje kulturnozgodovinsko pogojena, saj kot “narod hlapcev” nismo imeli kaj dosti možnosti odločanja in tako nam je ostalo le jamranje. Samo če se ozremo na slovensko literaturo s Cankarjem na čelu, nam kmalu postane jasno, da kot narod nismo ravno zgled optimizma, življenjskega elana in akcije. Raje ždimo na svojem kavču ali v gostilni in jamramo. Ste vedeli, da imamo celo spletno stran jamraj.si? Če želite, lahko takoj odjamrajte tja, lahko pa nadaljujete z branjem tega članka.
Ko jamranje postane nadomestek za akcijo
Nič ni narobe, če sem in tja malo potarnamo, problem pa nastane, kadar jamranje postane nadomestek za akcijo. Prvo je gotovo lažje kot drugo, saj ne zahteva nobenega napora in prinese začasno olajšanje. Poleg tega nam omogoča, da ostanemo v coni udobja in se smilimo sami sebi.
Za svojo nesrečo oziroma neugoden položaj je seveda najbolj prikladno okriviti druge. Na primer politike, starše, šefa, partnerja, slabo vreme, boga … Tako nam ni treba prevzeti odgovornosti za lastno življenje. In če ne prevzemam odgovornosti, mi ni treba ničesar spremeniti. Kot vemo, vsaka sprememba prinese določeno mero stresa in negotovosti. Zato je najbolje ostati sicer kronično nezadovoljen, vendar na varnem in dobro poznanem terenu. Potreba po varnosti je po Maslowu namreč mnogo pred potrebo po samorealizaciji.
Na veliko stvari res nimamo vpliva, zato vplivajmo na tiste, na katere lahko. To dobro ponazori spodnja molitev:
»O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti,
daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim
in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!« dr. Niebuhr Reinhord
Rodimo se z zelo različnimi izhodišči za življenje. Nekateri ljubečim staršem, drugi nasilnim alkoholikom. Nekateri v vili v bogati soseski, drugi na kupu smeti. Nekateri zdravi, drugi invalidni, nekateri nadpovprečno inteligentni, drugi z manjšimi umskimi sposobnostmi … Zato je primerjati se z drugimi podobno nesmiselno, kot na maratomu ujeti nekoga, ki je štartal dve uri pred nami.
Otrok seveda ni odgovoren za to, kje, kakšnim staršem in kakšen se je rodil. Ko odraste pa postane odgovoren za to, kaj bo naredil s svojim življenjem.
Z odraščanjem prevzemamo čedalje več odgovornosti. Najprej moramo sami pospraviti svoje igrače in si umiti zobe. Odrasli v polnem pomenu besede pa smo šele takrat, ko v prevzamemo odgovornost za lastno življenje. Veliko ljudi žal nikoli ne pride do te točke.
“Kadar kriviš druge, se odpoveš moči, da sam nekaj spremeniš.” neznani avtor
Dokler človek verjame, da so za vse njegove tegobe krivi drugi, bo njegovo življenje v praznem teku. Namesto, da bi zavzel aktivno držo, bo zapravljal čas s pritoževanjem in iskanjem krivcev za svojo nesrečo.
Zato je zdaj skrajni čas, da prenehate z jamranjem in stopite v akcijo. Za začetek lahko napišete seznam stvari, s katerimi ste v življenju zadovoljnji in tistih, s katerimi niste. Nato slednje razdelite na dva dela. Tiste, na katere nimate vpliva in na tiste, na katere imate vpliv. Na slednjem seznamu ob vsaki točki napišite, kaj lahko sami naredite za izboljšanje položaja.
Verjemite, da v resnici lahko naredite mnogo več, kot si mislite
Na primer, da ste že dolgo brez službe. Ste res naredili že čisto vse, da bi jo našli? Le pošiljanje prošenj ni dovolj. Ste se udeležili vseh možnih brezplačnih izobraževanj s tečaji podjetništva na čelu? Ste se v podjetju, kjer bi radi delali oglasili osebno? Ste razmislili o lastni podjetniški poti?
Na primer, da se že dolgo trudite shujšati. Ste res poskusili že čisto vse? Ste se posvetovali z osebnim zdravnikom? Ste obiskali nutricionista? Ste redno telesno aktivni? Ste razmišljali, da je vaša prekomerna potreba po hrani izraz neke nezadovoljene čustvene potrebe, ki jo tešite s hrano?
To sta le dva primera. Seveda pa je za vsako spremembo potrebna močna volja in motivacija. Motivirani smo ponavadi takrat, kadar verjamemo, da nam bo nekaj uspelo. Pri tem pa zelo pomaga, če si cilj razdelimo na več manjših ciljev.
“Samodisciplina pomeni delati tisto, za kar vemo, da je prav in pomembno, pa četudi je težko. To je hkrati najboljša pot do ponosa, samozavesti in osebnega zadovoljstva.” Brian Tracy
Ljudje imajo pogosto težave s samozavestjo prav zato, ker ne prevzamejo odgovornosti za svoje življenje. Namesto tega ostajajo v vlogi žrtve, kar močno ohromi njihove ambicije, dosežke in odnose.
Ne prevzeti odgovornosti za svoje življenje je kot rečeno na nek način lažje, udobneje, bolj varno.
S tem, ko se izognemo odgovornosti in jo preložimo na ostale, pa se odpovemo tudi lastni moči in tako namesto glavni igralci ostajamo zgolj statisti svojih življenj. Saj poznate reklo, da tisti, ki nič ne tvega, pravzaprav tvega vse.
