Stališče Katoliške cerkve do pravice ženske o svobodnem odločanju glede rojevanja otrok temelji na njenem nauku o tem, da je naloga ženske rojevati otroke. Cerkev trdi, da je vsak človeški zarodek od oploditve ženske spolne celice dalje ‘božji dar življenja’, ki ga je treba zaščititi in spoštovati. Dostojanstvo ženske je tako vezano na vlogo matere, ki je po Cerkvenem prepričanju ”odgovorno poslanstvo, ki je predvsem usmerjeno k negovanju tako nerojenega kot tudi že rojenega otroka”.

Ženska nima pravice odločati o tem, ali bo rodila

T. i. Komisija za etiko pod okriljem Komisije škofovskih konferenc Evropske unije (COMECE), ki ji predseduje ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, je nedavno na spletni seji med drugim razpravljala o vprašanju priznanja splava kot temeljne pravice EU. V končni izjavi trdi, da »s pravnega vidika evropska ali mednarodna zakonodaja ne priznava pravice do splava«.

Pri tem se sklicujejo predvsem na človeško dostojanstvo, ki je glavna vrednota v pogodbah in listinah EU. Evropska unija tako temelji na humanistični tradiciji in temelji na pomenu neodtujljivega dostojanstva človeka. Pri tem je zanimivo, da se Katoliška cerkev vedno rada sklicuje na pravice nerojenega otroka oz. zarodka, medtem ko so pravice ženske, da svobodno odloča o svojem telesu, vedno na zadnjem mestu.

Skupek nerojenih celic v ženskem telesu je torej oseba, ki ji pripadata dostojanstvo in zaščita, ženska, ki te celice nosi v svojem telesu, pa je po njihovo tem interesom povsem podrejena. To, da gre pri svobodnem odločanju o rojevanju otrok za ustavno pravico, Cerkve pač ne odvrača od nagovarjanja k njeni ukinitvi.

Pravico do splava zagotavlja ustava RS, Cerkev tega ne priznava

Ustava v 55. členu določa, da je odločanje o rojstvu otrok svobodno: »Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.«

Čeprav Cerkev trdi, da iz tega člena ne izhaja pravica do umetne prekinitve nosečnosti, pa je leta 1991 ustavna komisija pojasnila, da ta svoboščina »zajema tudi pravico človeka do ugotavljanja in zdravljenja zmanjšane plodnosti, do preprečevanja zanositve, kar obsega kontracepcijo in sterilizacijo, ter pravico žensk do umetne prekinitve nosečnosti«.

Kako dolgo bo slovenska družba še trpela pozive h kršenju človekovih pravic in Ustave, ki smo jim konstantno priča zaradi Cerkvene želje po oblasti nad našimi življenji?