Skrajnež bo v drugih vedno videl skrajneže. Kot skrajni ateist bi rad spregovoril o tem, kako en katoliški skrajež v grmovju na južni meji vidi islamske skrajneže.
Preden mi ta misel uide iz glave: Ko sem včeraj gledal večerno informativno oddajo na najbolj gledani slovenski televiziji, se mi je obrnil želodec ob besedah soboškega škofa, ki je svoj govor, poln nedokazanih trditev in ksenofobnih stereotipov začel z ‘nisem islamofob, ampak…’. Če pred neko ksenofobno izjavo zatrdiš, da nisi ksenofob, to še ne pomeni, da izjava ni ksenofobna. Za primer: ”Ne želim zveneti seksisitično, ampak ženske pač sodijo za štedilnik.” Ali, še bolje, ”ne želim biti žaljiv, ampak vi ste debeli in smrdite.” Samo zato, ker sem pred žaljivko zapisal, da ne želim nikogar žaliti, žaljivka ni nič manj žaljiva. In če pred lažjo zapišete, da ne želite lagati … potem pa laž vseeno zapišete, ste pač lagali.
Predstavniki Cerkve so se že večkrat izkazali za mojstre tovrstnih manipulacij. Tiste vrste besednega obračanja, da jim dejansko nihče ne more dokazati sovražnega govora, pa čeprav je vsem vse jasno. Šarmantni in očitno preroški škof Štumfl te dni denimo svari pred tem, da si vsi kristjani, ki pomagate zlobnim muslimanom na njihovi poti, kopljete lasten grob. Saj so ti ljudje sem prišli zgolj z namenom, da islamizirajo zahodni svet in uničijo vaše krščanske vrednote. Njegov zapis je bil poln sočnih trditev in svaril, preberete si ga lahko spodaj, če ga seveda še niste kje drugje.
Šef slovenske škofovske konference, Andrej Glavan, je nato poskusil rešiti, kar se rešiti da. Zatrdil je, da kristjani še vedno radi in po njihovi dušni dolžnosti pomagajo vsem, ki pomoč potrebujejo. Se pa Cerkev po Glavanovih besedah strinja z mnenjem škofa Štumfla, s to razliko, da je ta izbral nekoliko bolj ostre tone. To smo slišali na včerajšnji tiskovni konferenci. Mediji k sreči povzemajo le ‘ta luštn’, človekoljuben del njegove izjave.
Komu mar za besede skrajnežev, boste rekli. Morda res. Morda bi res morali pustiti, da se verski skrajneži spopadajo eden z drugim. A stvari ne potekajo tako: dušni pastirji namreč k ‘sodelovanju’ glasno vabijo svoje ovčice, ki potem blejajo na ves glas o tem, kako bi se morali obraniti, kako bi morali zaščititi naše krščanske vrednote in kako bi se morali rešiti nevarnih muslimanov (predlagajo zgledovanje po pametnih nacistih). To je en, zelo resničen obraz krščanstva. Drug obraz so številni prostovoljci, ki v sklopu človekoljubnih organizacij, z in brez verskega ozadja, pomagajo. Dajejo sendviče tako jeznim sirskim mladeničem, ki sežigajo šotore, kot starkam, ki pod pazduho nosijo premražene vnuke.
Mnogi Slovenci ob nevrotičnem poročanju medijev o ‘begunski problematiki’ začutijo stisko. Zdi se jim, da RKC razume njihovo stisko in jim nudi odgovore. Oslarija. Če želimo ohraniti Slovenijo in svoj način življenja tudi ob morebitni priselitvi velikega števila tujcev v našo državo, moramo krepiti to, kar je pri nas dobrega, predvsem pa vztrajati, da je država ločena od cerkve. Pa naj bo to Rimokatoliška cerkev, ali Islam.
Dobrih ljudi se hujskaštvo zlepa ne prime. A človek ni dober zato, ker je bil krščen. Krščanske vrednote? Mislite pravila o tem, da ne smemo ubijati in krasti ter da je treba pomagati drugim? Pa saj to vendar niso krščanske vrednote. To so človeške vrednote.
Aja, pa še to. Tisti, ki ves čas poudarjate, da k nam ne prihajajo begunci, temveč ‘migranti’, ki iščejo boljše življenje. Se še spomnite, kako ste ploskali mladim Slovencem iz vaše rodne vasi, ki so se odselili v Avstralijo in Kanado, ker se tam bolje zasluži?
Škof Štumfl je v zadnjih dneh sicer poskusil predstaviti svoje islamofobne izjave v drugačni luči, a opravičil se zanje ni.
”Čez soboško škofijo sedaj vstopajo v Avstrijo množice migrantov. Prej so prihajali preko Madžarske, ki pa je zaprla svoje meje. Sedaj prihajajo iz Hrvaške. Človekoljubne organizacije so utrujene. Slovenska država pa brez pravih rešitev.
Že letos spomladi sem v škofijskem pastoralnem glasilu Poti k Bogu napovedal, da se islamizacija Evrope lahko zgodi čez noč. Takrat tega nihče ni resno jemal. Izpolnjuje se moja slutnja! Avstrija in Nemčija grozita, da bosta zaprli meje, Slovenija pa nič! Mencavost je nelogična, razen če nekdo ponuja slovenski državi ogromno denarja, samo da sprejema migrante, tudi če jih druge evropske države več ne bodo. Migranti se bodo na koncu ustavili pri nas, tukaj zaživeli v vsem, kar nam bodo vsiljevali – od verskih do povsem nam nesprejemljivih življenjskih navad. Lahko se sicer tolažimo, da bi to za nas tudi pomenilo versko prebujenje, večjo odgovornost do lastne tradicije in še kaj. Vendar ko te več ni, se nimaš v kaj prebujati!
Karitativnost na način, kot jo peljem sedaj, je kanal za naše samouničenje. Pred kratkim sem voditeljema soboške škofijske Karitas dejal, naj pomoč migrantom sodelavci Karitas uravnovesijo tako, da ne bodo zanemarili domačih ljudi, ki so tudi potrebni pomoči. Karitativnost kot prosta pot v Evropo za tiste, ki prihajajo samo zato, da bi uničili krščanstvo? Prosim vas lepo! To ni karitativnost, ampak naivnost. Prostovoljci Karitas mi pravijo, da med migranti vidijo mnogo takih, ki imajo ogromno denarja in z njim ravnajo povsem neodgovorno. Kdo je potreben karitativne pomoči? Bogati in sumljivi neidentificirani neznanci, za katere ne veš, kakšne cilje imajo, ali pa domači ljudje, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec?
Madžarski kolega v škofovstvu mi je dejal: »Pri nas sprejemamo samo tiste, ki nam z dokumenti dokažejo, kdo so. Če ne vemo, kdo so, ker nam nočejo povedati, naj izvolijo nazaj, od koder so prišli. Večina jih pred mejo uničuje dokumente, da mi ne bi vedeli, kdo so. Kdo so torej ti ljudje, kakšne namene imajo?«
Ne moremo soditi, kdo je vreden pomoči in kdo ni vreden. Če je človek enkrat pred mano in prosi, mu dam – ne kače, ampak kruha. Če pa to zavrača, ker je na tem kruhu križ, pa premislim, kako bom ravnal z drugimi, ki bodo še prišli. Temu se reče strategija ali načrt. Če ni strategije, je ni zaradi naivnosti ali pa zato, ker je kaos strategija nekoga, ki si od tega obeta zelo podle koristi. V takem kaosu pa tudi za karitativnost ne more biti več prostora. Zakaj? Ker je povsem brezsmiselna, brez navdiha in tudi brez sporočila.
Ali se voditelji naše države zavedajo odgovornosti do Republike Slovenije in njenih državljanov? Če ne, je »lažje biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«!”
Murska Sobota, 29.10.2015
dr. Peter Štumpf, soboški škof
