Vse se začne s tem, da trgovci že kmalu po novem letu trgovine založijo s srčki in medvedki, mi mediji pa začnemo pisati članke v stilu kaj mu ali ji podariti za valentinovo, kaj izvirnega početi na valentinovo itd.. Že s tem se valentinovo marsikomu zmeri, saj naj bi šlo v resnici za praznik trgovcev, ki na račun trkanja na vest in opozarjanja, da je treba ljubezen izkazovati tudi materialno, služijo. In z vsem tem se strinjam. Nekdo se je pač spomnil, da je treba na dan svojemu najdražjemu ali najdražji še posebno izkazati ljubezen, da je treba na romantično večerjo, da je treba kupovati romantična darila. In večina se je temu slepo podredila. Verjetno precej nepotrebno, glede na to, da naj bi si načeloma ljubezen izkazovali vsakodnevno, z nekimi gestami, ki niso nujno osladno romantične, ampak prihajajo iz srca in povedo, da nam nekdo res veliko pomeni. Za takšno izkazovanje niso potrebna darila, niso potrebne večerje, niso niti potrebne besede. Vse to je res.

Toda hkrati menim, da s praznovanjem valentinovega ni tudi nič narobe. Za tiste, ki si tega želijo. Nič ni narobe, če je to en izgovor več, da gremo z dragim ali drago na večerjo, nič ni narobe, če si ta dan pošljeta nekoliko bolj “pocukrano” sms sporočilo, nič ni narobe, če nam na ta dan prinese rože. Zakaj pa ne. Mogoče pa kdaj rabimo kak tak opomnik, “brco v rit”, če hočete, da je treba tudi na glas ali pa z neko očitno romantično gesto pokazati, da ga ali jo imamo radi. Verjetno nihče od nas ne bi bil jezen zaradi povabila na večerjo ali pa rož, pa čeprav ne praznujemo oziroma “oddobravamo” valentinovega, kajne?

Zato, na vsak praznuje, ali pa ne, kot želi. In nehajmo, hudiča, že enkrat obsojati druge zaradi njhovega početja. Malo več ljubezni, razumevanja in spoštovanja, ne bi škodilo nobenemu od nas. Ne na valentinovo, ne na katerikoli dan v letu!