“Obča pregaranost, ki se kaže v vedno manj časa, ki ni namenjen preživetvenemu delu, je osrednji učinek neoliberalizacije in predvsem razmer v ‘iliberalni demokraciji’, temu novemu tipu države, ki vse naredi, da deluje proti svojemu zgodovinskemu namenu: organiziranju, vodenju in širjenju solidarnostnih naprav na podlagi občega obdavčevanja državljank in državljanov,” je zapisala Irena Šumi.

Politični primitivizem s podporo ljudstva

“Vendar imam prijateljice, prijatelje, znanke in znance, ki so umetnice in umetniki, in ugotavljam isto kot v krogu družboslovk in družboslovcev: iliberalno državo podpira in legitimira splošen antiintelektualizem. Poleg sovraštva do manjšin, beguncev, žensk … so intelektualke in intelektualci, umetnice in umetniki grešni kozli masovne primitivizacije, ki jo iliberalna politična elita načrtno vzgaja brez zavedanja, kako nevarno je to oportunistično zavezništvo t.i. ‘elit’ z razžaljenimi množicami, ki jim kažejo ‘krivce’ za brezupnost za to, da pozornost odvračajo od lastnega početja,” meni antropologinja.

“Vendar se še spominjam časov, ko sem še imela kak prost večer, popoldne ali celo dan, in sem lahko obiskovala predstave, galerije, muzeje. V umetnosti iščem predvsem drug, drugačen pogled na življenje, človeštvo, bitja in stvari: pogled, ki me preseneti in mi odpre novo perspektivo. Ki včasih šokira, včasih navduši, včasih navda z nežnostjo, včasih z grozo, vedno pa s spoštovanjem do ljudi, ki izumljajo te alternativne jezike, ki znajo svojo tenkočutnost prevajati v gib, glas, pisano besedo, predmete. In s hvaležnostjo za njihove redke in edinstvene darove in trdo delo,” je svoje razumevanje umetnosti delila Irena Šumi.

In še: “Vsem slovenskim umetnicam in umetnikom, govorkam in govorcem te množice čudovitih jezikov, želim praznik kulture, ki jih bo navdal z močjo in pogumom za vse nas: kot je rekel Robert Browning, so časi, v katerih je umetnost edini možni način izrekanja resnice.”