26. november 2017 – TaTrenutek /
Večina izmed njih so predstavljali najhujše zapore, ki so obstajali v pravosodnem sistemu, a nekateri današnji predstavljajo revolucijo v penologiji.
9 najbolj razvpitih zaporniških otokov na svetu (link)
Zaporniški otoki: Alcatraz
Eden najbolj znamenitih zaporniških otokov je nedvomno ameriški Alcatraz, ki je bil zapor zaprtega tipa za najhujše zapornike.
Otok, ki se nahaja v neposredni bližini San Francisca v Kaliforniji, je bil sprva uporabljen kot vojaška baza in nato zapor. Leta 1933 je otok in vojaški zapor kupilo ameriško pravosodno ministrstvo, ki je celoten otok spremenilo v enega najbolj zloglasnih zaporov v ZDA.
Pri tem je zanimivo, da so poleg največjih ameriških zločincev, na otoku živele tudi družine paznikov, vključno z otroci, ki so šolo obiskovali na celini. Leta 1963 so zapor zaprli in trenutno se tam nahaja muzej.
Sam otok je bil tudi prizorišče več filmov in televizijskih serij, najbolj znamenit med njimi je nedvoumno film Alcatraz iz leta 1996, v katerem so imeli glavne vloge Sean Connery, Nicolas Cage in Ed Harris.
Hudičev otok
Med letoma 1852 in 1953, torej dobrih sto let, je v Francoski Gvajani deloval t. i. Hudičev otok (Île du Diable), ki je popularno ime za kazensko kolonijo v Cayenni (Bagne de Cayenne). Celotno kolonijo so sestavljali trije zaporniški otoki (Île Royale; Île Saint-Joseph in Île du Diable), kot tudi trije zapori na sami celini.
Primarno je bil uporabljen za zapiranje političnih zapornikov, a tudi najhujših kriminalcev. Najbolj znani politični zapornik je bil francoski častnik Alfred Dreyfus, ki je bil krivično obsojen vohunjenja za Nemčijo.
Dramatičen znan prikaz življenja na Hudičevem otoku je podan v romanu Papillion, ki je napisan v obliki spominov, a je v resnici zmes številnih življenjskih zgodb zapornikov, po katerem so leta 1973 posneli film z Stevom McQueenom in Dustinom Hoffmanom.
Robben Island
Prav tako uporabljen za zapiranje primarno političnih zapornikov, je bil južnoafriški Robben Island. Že od 17. stoletja je bil otok uporabljen za kaznovanje upornikov in kriminalcev, kot tudi za medicinsko karanteno gobavcev ter živalsko karanteno.
A otok je postal znan na svetovni ravni v času apartheida, ko so tu južnoafriške oblasti zapirali črnske politične aktiviste, ki so zahtevali enakopravnost z manjšinskim belskim prebivalstvom. Kar trije zaporniki na tem otoku so pozneje postali predsedniki Južnoafriške republike: Nelson Mandela, Kgalema Motlanthe in sedanji Jacob Zuma.
Leta 1991 so na otoku prenehali zapirati politične zapornike in pet let pozneje še navadne kriminalce. Od leta 1999 je bil otok, zdaj muzej, razglašen za kraj Unescove svetovne dediščine in je priljubljena turistična destinacija.
Zapor za mafijce
Naši zahodni sosedje, ki imajo več kot osemsto otokov, so nekatere izmed njih v zgodovini uporabili tudi kot zapore. Najbolj znan je gotovo otok Pianosa (Isola di Pianosa), ki se nahaja v Tirenskem morju, in je del Toskanskega arhipelaga.
Otok je bil naseljen že v pradavnini, a že v prvem stoletju po Kristusu so otok uporabljali kot zapor oz. za izgon nasprotnikov. Pozneje je bil otok tudi naseljen z navadnimi ljudmi, a od leta 1856 je bil otok uporabljen kot zaporniška kolonija.
Maloštevilni pazniki so na otoku pazili kaznjence, ki so živeli na različnih kmetijah po otoku in se ukvarjali s pridelavo žit, oljk, vina, živine, itd. Po drugi svetovni vojni so otok uporabili za zapiranje mafijskih šefov in levičarskih teroristov.
Leta 1998 je bil otok izpraznjen in je sedaj nacionalni park. Dnevno ga lahko obišče največ 250 turistov, ki pa morajo upoštevati okoljevarstvena pravila (prepoved ribarjenja, potapljanja in zasidranja).
Otok grofa Monte Crista
Zahvaljujoč romanu Alexandra Dumasa, Grof Monte Cristo (in številnim filmskim projektom), je znan zaporniški otok Château d’If . Sprva vojaška utrdba, ki je branila vhod v zaliv mesta Marseille, je otok bil nato uporabljen kot zapor.
Tu so zapirali tako politične kot verske kaznjence. Glede na njihov stan (ter plačilno sposobnost) so bili kaznjenci obravnavali različno: najrevnejši so trpeli v najglobjih celicah, medtem ko so si bogatejši lahko plačali »bivanje« v višjih nadstopjih, kjer so imeli okna, svojo garderobo in kamin.
Konec 19. stoletja so otok prenehali uporabljati kot zapor in ga za javnost odprli leta 1890.
Kdo se je skrival za masko?
Še en francoski otok-zapor, Île Sainte-Marguerite, ki se nahaja tik pred mestom Cannes, je znan zahvaljujoč neznani identiteti enega izmed zapornikov.
Naseljen že v rimskih časih, je bil otok nato uporabljen za obrambo Cannesa, nato pa so konec 17. stoletja trdnjavo uporabili tudi za zapor.
Med najbolj znanimi (oz. neznanimi) zaporniki na otoku je tudi t. i. Človek v železni maski, ki je moral nenehno nositi železno masko in tako skrivati svojo identiteto. Kdo je bil zaprt, se še danes ne ve: ali je bil identitični dvojček kralja Ludvika XIV., njegov biološki oče, francoski general, sin protestanskega kralja Karla II., itd.
Zaporniški otoki vzor za gulage
Do leta 1923 je bil otok Solovki poznan predvsem po tamkajšnjemu pravoslavnem samostanu, nato pa je postal glavno taborišče v sistemu Gulagov, kazenskih in delovnih taborišč, katere so ustanovili boljševiki.
Sprva so na otok poslali predvsem druge socialiste (menjševike, anarhiste in socialistične revolucije), katerim ni bilo potrebno delati in so živeli v relativnem udobnem političnemu izgnanstvu. A pozneje so na otok poslali še politične nasprotnike komunističnega režima (duhovnike, plemiče, nekdanje častnike Bele armade, itd.), kot tudi navadne kriminalce, ki so morali delati v nemogočih vremenskih pogojih (npr. gradnji vodnega kanala Belo morje – Baltski kanal).
V času najhujših političnih čistk znotraj sovjetskega sistema (1936-1939) je otok postal tudi prizorišče številnih usmrtitev nekdanjih funkcionarjev Stalinovega režima. Otok so nato leta 1939 zaprli in od leta 1992 je del svetovne dediščine pod okriljem Unesca.
Bivanje na otoku je podrobno opisal Aleksander Solženicin v delu Arhipelag Gulag.
Goli otok
V naši neposredni okolici je najbolj znan hrvaški Goli otok, ki leži med Rabom in hrvaško obalo v Kvarnerskem zalivu.
Sprva neposejen otok, katerega so lokalni prebivalci uporabljali predvsem kot pašnik, je postal naseljen v času prve svetovne vojne, ko je Avstro-Ogrska tu postavila taborišče za ruske vojne ujetnike. Po koncu vojne je otok ponovno postal brez prebivalcem, kar pa se je spremenilo v času Titove Jugoslavije.
Leta 1949 so na tem otoku zgradili zapor in delovno taborišče za moške politične zapornike, medtem ko so na bližnjem otoku Sveti Grgur postavili podobno ustanovo za ženske. V času razkola s Sovjetsko zvezo so otok zapolnili z ljudmi, ki so izražali pripadnost sovjetski liniji kot tudi z navadnimi kriminalci. Okoli 16.000 političnih kaznjencev je bilo zaprtih na tem otoku, pri čemer je okoli 500 umrlo. Zapor je bil zaprt šele leta 1988.
Zaporniški otoki malo drugače
V primerjavi s predhodno omenjenimi zaporniškimi otoki je norveški zapor Bastøy, ki se nahaja na istoimenskem otoku na jugu Norveške, pravi raj.
Največji norveški zapor odprtega tipa leži na otoku velikosti 2,6 kvadratnega kilometra in lahko sprejme 115 zapornikov, za katere skrbi 69 paznikov in drugih zaporniških delavcev.
Zaporniki živijo v brunaricah in delajo v kmetijstvu, s čimer poskušajo tudi zagotovi samooskrbo kot tudi postati »prvi ekološki zapor na svetu«. V prostem času lahko zaporniki jahajo, ribarijo, igrajo tenis, hodijo v savno in se pozimi ukvarjajo s tekom na smučeh. Ponoči na otoku, poleg zapornikov, ostane le pet paznikov.
Leta 2014 je zapor prejel nagrado za »promocijo človeških vrednot in tolerance«, s sistemom, ki si prizadeva za rehabilitacijo kaznjencev, kar je razvidno tudi s padcem povratnih kaznjencev.
