“V Sloveniji prosilci za azil – izjema so stanja, ki ogrožajo življenje – nimajo dostopa do zdravstvenega varstva, kar je za državo zelo slabo in jo med 37 državami uvršča na predzadnje mesto. Številne države, kot so Španija, Portugalska in celo Grčija, pa omogočajo popolno zdravstveno varstvo migrantov,” je v izjavi za STA izpostavila Leskovškova.

Po njenih besedah gre nedvomno za kršenje človekovih pravic: “V javnem zdravstvu zagovarjamo človekove pravice in dolgoročno je prav, da je dostopnost do zdravstvenega varstva globalna, ne oziraje se na pripadnost katere od družbenih skupin. Treba je priti do odločevalcev, da bodo spoznali situacijo, kar pa je ponavadi težko.”

Leskovškova je izrazila razočaranje, ker se današnjega strokovnega srečanja ni udeležil nihče od povabljenih odgovornih. Kot je pojasnila, so ministrstvu za zdravje že predlagali, da bi bili v novem zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju do varstva upravičeni tudi prosilci za azil in ne le migranti s statusom begunca.

Predlog po njenih besedah zaenkrat ostaja brez odziva odgovornih. “Predvsem pa je treba spremeniti celoten sistem v smeri večje dostopnosti – ne samo v primeru zdravstvenega varstva, ko nekdo zboli, ampak tudi v primeru preventive,” je izpostavila. Pri tem je spomnila, da je po zadnjih podatkih, ki so jim na voljo, v Sloveniji okoli 250 migrantov brez zdravstvenega varstva.

“Ker niso upravičeni do zobozdravstvene oskrbe in ne do anestezije, se praktično zdravi zobje mladim ljudem pulijo na živo, brez anestezije,” je kot primer navedla Leskovškova. Opozorila je na še vedno prisoten predsodek, da migranti prinašajo bolezni: “Kot se je ob prvem valu migrantov razširila razlaga, da gre za varnosti problem, se zdaj širi stališče, da so migranti javno zdravstveni problem.”

Leskovškova je tudi izpostavila pomembno vlogo kulturnih mediatorjev: “Zaradi nenormalno dolgega čakanje na azil nastanejo težave, ki so povezane s stresom in z depresijo. Šele s pomočjo kulturnih mediatorjev, ki niso zgolj prevajalci, ampak so zelo senzibilna vez med migranti in zdravstvenim osebjem, izvemo, s kakšnimi travmami se soočajo.”

V Sloveniji po njeni oceni nasploh slabo skrbimo za ranljive skupine. “Vsem primerom je skupno, da smo zelo brezbrižni. Včasih so lahko rešitve zelo enostavne in ne zahtevajo veliko denarja, ampak so ovira številni predsodki in stigme,” je dejala. Opozorila je, da je tudi v javnih nastopih odgovornih prisotno veliko netolerantnosti do drugačnosti.

“Vsi se lahko znajdemo v eni od ranljivih skupin, zato je prav, da smo človeku človek in si pomagamo,” je še pozvala Leskovškova.

Na Zdravniški zbornici Slovenije so sicer marca predstavili nov večjezični priročnik za lažje sporazumevanje med zdravstvenimi delavci in bolniki, ki ne govorijo slovensko. Gradivo ponuja najpogostejša vprašanja in odgovore pri običajnem poteku zdravstvene obravnave. Dodani so piktogrami oz. poenostavljene slike za bolnike, ki imajo težave z branjem. Del besedila je tudi osnovna informacija o zdravstvenih pravicah.