V Mariboru je okrog deset trgovin, ki skušajo preživeti v znamenju gesla “iz druge roke”, večinoma ponujajo obutev in oblačila. Že nošene “cunje“, kot v slengu in ne iz zaničevanja pravijo dekleta, so vse po en evro za kos. Kar je po svoje in dejansko neverjetno, a deluje. Zakaj in kako, bi se lahko na veliko razkokodakali psihologi, psihiatri, sociologi in kakšna bolj usposobljena ministrica za delo in socialne zadeve. Ne vem, kaj bi nam sporočil takšen možganski trust. Ni važno, ničesar ne spremeni. Iz druge roke pa je tukaj in zdaj ter povsod drugod po svetu. V bogati Nemčiji v takih trgovinah brez zadržkov kupujejo tudi bogati, modna muha je postala uporabna navada. Ne bi si mislili, da je med mariborskimi kupci neredko kakšna profesorica, ekonomistka, zdravnik ali inženir. Kar seveda ne pomeni, da so premožni, lahko pa, da človek tu in tam potrebuje kakšno dozo ponižnosti. Odvetnikov ni med kupci, imajo svoj planet. Po obisku zavetišča iz druge roke je mogoče napisati novelo, vendar nisem Ivan Cankar, da bi se razjokal zaradi skodelice kave, pretanjenih sentimentalnosti iz nekih drugih časov. Ali celo razgaljal današnje tuje duše. Potrdilo pa se je, da v bistvu potrebujem troje gat, tri poletne majice, tri jesensko-zimske srajce, dva puloverja, debelejšega in tanjšega, in eno vojaško bundo, ki je s podlogo ali brez nje za vse letne čase. Hlače, dvoje kavbojk, naj bodo leviske 501, zadeva na pragu razkošja. Na noge poleti usnjene sandale, spomladi in jeseni dva para najkic, naj se izmenično zračijo, pozimi dobre vojaške škornje. Povrhu še pet parov nogavic in kakšen robec. Kape nikoli ne nosim, sicer pa imajo bunde kapuco. To bo vsa garderoba in vsa gre v eno potovalko. V bistvu tak majhen korak za človekovo dušo in nikakršen za človeštvo ni in je preprost. Kavelj je v podrobnosti, da na to pot zlahka stopimo po tem, ko smo imeli vse. Imeti vse je osnova za pomisel in odločitev, da je dobro in pošteno ne imeti vsega. Ne imeti je več kot imeti. A v zelo posebnih,
