Odzivi na travmatsko izkušnjo različni – od uriniranja do izgube zavesti

Odziv na travmatske dogodke poteka na miselni, čustveni, telesni in vedenjski ravni. Po travmatskih izkušnjah je pri 70 odstotkih ljudi najpogosteje prisotna potreba po uriniranju, ki ji sledijo drgetanje, tresenje in mišična napetost.

Približno polovici začne srce močno razbijati in se začnejo močno potiti. Lahko pa pride tudi bruhanja, bolečin v trebuhu, driske, vrtoglavice in celo izgube zavesti, navajata Andreja Lavrič in Mateja Štirn v priročniku Psihosocialna pomoč po nesrečah in drugih kriznih dogodkih, ki jo je nedavno izdala Uprava RS za zaščito in reševanje.

Posledice so tudi psihične in se pogosto kažejo v težavah v komunikaciji, nezmožnosti, da bi se izrazili z govorom ali pisanjem, v hiperaktivnosti, zmanjšani učinkovitosti, izbruhih jeze, nezmožnosti počivati, se sprostiti, z jokom, umikom v odnosih z drugimi in v izogibanju situacijam, krajem, osebam in drugim okoliščinam, ki spominjajo na travmatični dogodek.

V prvih trenutkih ali dneh po travmatičnem dogodku je značilen šok, močan strah, telo je nenehno napeto, zato so zelo pogoste težave s spanjem, pogoste so tudi motnje prehranjevanja, predvsem v prvih dneh po dogodku ljudje najpogosteje nimajo apetita.

Soočanje s posledicami travmatskih dogodkov normalni odzivi na neobičajen dogodek

“Pomembno je, da vemo, da so posledice, s katerimi se soočamo po travmatskih dogodkih, normalni odzivi na neobičajen dogodek! Ne dogajajo se le šibkim, ranljivejšim, temveč vsem nam v različnih in bolj ali manj intenzivnih oblikah,” poudarjata avtorici priročnika.

Normalni del procesa v okrevanju po travmatskih dogodkih, v katerih se posameznik sooči z izgubo, je tudi žalovanje. Potek in načini žalovanja so različni. Je pa pomembno soočanje z izgubo. So pa zmotni miti, da bo bolečina hitreje minila, če jo ignoriramo, da se je z žalovanjem treba spopasti sam in da je jok znak šibkosti oz. da če ne jokaš, ti ni hudo.

Posledice travmatskih izkušenj pa lahko vodijo tudi v duševne motnje, kot je denimo potravmatska stresna motnja. Po nekaterih podatkih se po travmatskih izkušnjah ta motnja pojavi pri desetih odstotkih populacije, drugi viri navajajo razpon od treh do 14 odstotkov.

Najvišje stopnje potravmatske stresne motnje (od ene tretjine do več kot polovica tistih, ki so bili izpostavljeni travmatskim dogodkom) pa so pri osebah, ki so preživeli posilstvo, vojne spopade in ujetništvo ter narodnostno ali politično motiviran genocid.

Stopnja je višja tudi v populaciji vojnih veteranov in pri poklicih, za katere je značilno povečano tveganje za izpostavljenost travmatskim dogodkom, na primer policisti, gasilci in medicinski reševalci.

Za reševalce najhuje, če so žrtve svojci ali otroci

Ti nekatere nesreče oziroma situacije doživljajo bolj stresno kot druge. Kot navajajo, so zanje zahtevnejše nesreče, ko so izpostavljeni skrajno nevarnim snovem, pride do poskusa samomora ali samomora, je nujno oživljanje žrtve ali rešujejo oziroma dajejo pomoč žrtvi fizičnega nasilja ali posilstva.

Še posebno pa je zanje stresno, če je reševalec priča smrti ali hujši poškodbi sodelavca, reševalec doživi hujšo poškodbo ali je bilo ogroženo njegovo življenje, so poškodovane ali mrtve bližnje osebe reševalca (na primer družinski člani) ali ko so udeleženi huje poškodovani ali mrtvi otroci.

V ameriški raziskavi so proučili 192 študij velikih nesreč z vsega sveta v zadnjih 40 letih in ugotavljali, kako naravne in druge nesreče vplivajo na duševno in fizično zdravje reševalcev. Prisotnost potravmatske stresne motnje se je pokazala pri približno desetih do 20 odstotkih reševalcev in pri približno pet do desetih odstotkih populacije.

Zato številne smernice priporočajo, da se po stresnih reševalnih akcijah gasilcem in drugim reševalcem omogoči psihološka pomoč, če jo potrebujejo. V zadnjih letih se tudi v slovenskem prostoru razvija takšna pomoč, ki se uveljavlja med reševalci.

Od dihalnih tehnik do psihoterapevtske pomoči

Reševalci se lahko pred, med in po intervenciji sproščajo z različnimi tehnikami, denimo z dihalnimi tehnikami, mišično progresivno relaksacijo, avtogenim treningom, vizualizacijo, meditacijo, samomasažo itd. Večino teh tehnik se morajo reševalci naučiti in jih vaditi, da jih potem izvajajo pravilno.

Po zahtevnejših in stresnejših intervencijah lahko reševalce psihološko podpirajo sodelavci znotraj delovne skupine, tako imenovani zaupniki. Obstajajo tudi denimo skupinski razbremenilni pogovori ter strnjena psihološka integracija travme, ki se izvede z večjo skupino ljudi v 72 urah po dogodku.

Izvaja se znotraj skupin posameznikov, ki so pri svojem delu odvisni drug od drugega. Njene prednosti so druženje sodelujočih po intervenciji, socialna podpora in povezanost med reševalci ter zaupanje v organizacijo, v kateri delujejo in ki jim zagotavlja nujno podporo.

Psihološka podpora reševalcem lahko poteka tudi prek telefona za klic v stiski in spletne strani. Zadnji izmed korakov psihološke pomoči reševalcem pa je psihoterapija, ki je namenjena reševalcem z akutnimi ali kroničnimi stiskami kot posledicami travmatskega dogodka. Psihoterapevtsko pomoč lahko dobijo znotraj zdravstvenega sistema.

Avtorici priročnika tudi poudarjata, da po travmatski izkušnji lahko spoznamo sebe v “novi luči” oz. spoznamo svoje moči, za katere prej morda nismo vedeli, da jih imamo. Iz procesa okrevanja oziroma soočanja s spremembami po travmatski izkušnji izidemo osebnostno močnejši, z drugačnim pogledom nase, na druge, na življenje – z zavedanjem svojih moči in tudi šibkosti, z zavedanjem pomena odnosov z bližnjimi, z drugačnim zavedanjem pomena življenja. Spremenijo se lahko naš vrednostni sistem in prednosti v življenju.