Če smo zapisali pravico do pitne vode v ustavo, so utemeljene tudi pobude o čisti pitni vodi, ključna je namreč pravica do čiste pitne vode, torej tudi do vode brez azbestnih vlaken, je na včerajšnjem posvetu Azbest, zdravstveni in okoljski posvet, na Ravnah izpostavila dr. Metoda Dodič Fikfak. Ena vodilnih strokovnjakinj, ki prihaja iz Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa UKC Ljubljana, je sodelovala na posvetu, na katerem so skupaj s predstavniki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), občin, komunalnih podjetij kot upravljavcev vodovodov in pobudnikom debate, koroškim poslancem SMC Danilom Antonom Rancem, načeli eno pomembnejših okoljskih in zdravstvenih vprašanj. Ukvarjanje s škodljivimi vplivi in posledicami azbesta terja sistemsko in celovitejšo rešitev, so se strinjali sogovorniki, na lokalni ravni pa tudi konkretne ukrepe, posebej ob dejstvu, da se pitna voda med Mežico in Kotljami še vedno pretaka po azbestno-cementnih ceveh. Ker je vodovod, ki napaja gospodinjstva v občinah Mežica, Prevalje in Ravne, dotrajan, so tveganja za zdravje kljub temu, da je v Mežiški dolini vprašanje azbesta predvsem razlog za previdnost, ne pa tudi za paniko, toliko večja. Ob tem, da je Mežiška dolina okoljsko degradirana že zaradi vplivov svinca, je pozornost tej plati vplivov na okolje in zdravje toliko bolj pomembna. Veliko večino 17-kilometrskega magistralnega vodovoda med Mežico in Kotljami sestavljajo cementno-azbestne cevi. Občine imajo skupen vodovodni sistem. Potok Šumc, ki izpod Pece priteče na območju Mežice, napaja občine Mežica, Prevalje in Ravne. Življenjska doba magistralnega vodovoda med Mežico in Kotljami je potekla, vod je iztrošen, občasno se pojavljajo okvare, zato bo azbestne cevi razmeroma kmalu treba nadomestiti s sodobnimi. Ob okvarah je namreč nevarnost, da se azbestna vlakna znajdejo v pitni vodi, večja. (jb) Posledice za zdravje hude na dolg rok Dodič Fikfakova je svetovala, da bi bilo čim prej smiselno z vsaj tremi vzorci