Slovenci so se množično naseljevali v ZDA že v 19. stoletju in v prvih desetletjih 20. stoletja, nato je po letu 1945 sledil še nov val priseljencev. Ob štetju leta 2000 je več kot 170.000 oseb dejalo, da so slovenskega porekla, po neuradnih podatkih pa naj bi v ZDA živelo od 300.000 do 600.000 Slovencev in njihovih potomcev, piše na spletni strani generalnega konzulata Slovenije v Clevelandu.
Čeprav je minilo tudi več kot sto let, od kar so njihovi predniki zapustili domačo Slovenijo, med njimi ni zamrla zavest, da so slovenskega rodu. O tem pričajo tudi številna društva in dogodki, na katerih pripravljajo “kranjsko” klobaso, se učijo igrati na harmoniko in plešejo na že ponarodele ritme Avsenikov.
Najbolj živahno je v Clevelandu, kjer živi največ Slovencev in njihovih potomcev. Tam domuje tudi Mednarodno slovensko rodoslovno društvo (SGSI), ki redno organizira potovanja v za marsikoga nepoznano domovino Slovenijo, kjer udeleženci iščejo svoje korenine. Pri tem jim pomagajo člani Slovenskega rodoslovnega društva (SRD).
Vsak od 41 tokratnih udeležencev potovanja, ki so se v Sloveniji mudili od sredine septembra do danes, ima zanimivo družinsko zgodovino in povezave s Slovenijo.
Margaret Umphres iz Kalifornije je za STA pojasnila, da se je dedek njenega soproga Marka iz Slovenije v ZDA preselil leta 1893, ko je imel deset let, skupaj s staršema in dvema sestrama. Z možem sta imela le malo informacij – družinski priimek Pelko in fotografijo, na kateri je bil naveden kraj Novo mesto.
Ob prihodu v Slovenijo sta kar nekaj dni preživela v arhivih, kjer sta brskala po matičnih knjigah, župnijskih družinskih knjigah in drugih listinah, dokler nista odkrila ponavljajočega se naslova. In tako sta odšla v Novo mesto, poiskat cerkev svetega Mihaela in hišo, kjer so bivali predniki.
“Šla sva v cerkev, ki stoji tam že od 13. stoletja. Vsi sorodniki so stali v tej cerkvi, kjer sva midva,” je delila navdušenje Umphresova.
Manj sreče sta imeli z iskanjem hiše, saj – čeprav sta našla pravo ulico – hiše ni bilo več. Sta pa v novomeški knjižnici na starih razglednicah približno določila mesto, kjer je bila hiša, in si ustvarila podobo, v kakšnih razmerah so živeli.
“To je detektivsko delo, hkrati izpolnjujoče, a tudi frustrirajoče, ko ne najdeš nič,” je opisala brskanje po arhivih nekdanja predsednica SGSI Rose Marie Macek Jisa.
Je pa bila nad tokratnim raziskovanjem svojih slovenskih korenin navdušena Helena Oppelli. Sama je sicer že večkrat obiskala Slovenijo in vsakič skuša odkriti kaj novega o svoji prednikih, a pri tem še nikoli ni bila tako uspešna kot sedaj. “Nisem vedela za vse te arhive,” je povedala in z navdušenjem delila svoje izkušnje s prijaznimi arhivarji v Trstu, ki so ji bili v pomoč.
Njena starša sta odraščala v vaseh v bližini Trsta, spoznala in poročila pa sta se v Avstraliji, kamor sta se preselila v 50. letih prejšnjega stoletja. “Nikoli nisem šla gledat rojstnega lista svojega očeta, ker sem ga poznala, ampak sem sedaj odkrila, da ima kar tri imena,” je povedala Oppellijeva. Ob tem je bila presenečena, da so imena poitalijančevali tudi že pred 2. svetovno vojno.
Oppellijeva ima za razliko od drugih udeležencev tudi to srečo, da je v stiku s svojimi slovenskimi sorodniki, tako je za svojega strica že pripravila seznam vprašanj, ki so se ji porodila po novih odkritjih.
Stičišče potomcev Slovencev v ZDA, ki si želijo raziskati svoje korenine, je omenjeno društvo SGSI. Vedno več ljudi se obrača na raziskovalni center, a pogosto se izkaže, da osebe niso potomci Slovencev, ampak Slovakov, ali pa mislijo, da so Avstrijci, a so v resnici Slovenci.
Macek Jisova in njena hči ter glavna organizatorka tokratne poti Lorri Kaup ob tem izpostavljata, da je skupen problem pri iskanju korenin, da se o teh zadevah nikoli niso pogovarjali v družini, kar potem zelo oteži raziskovanje.
Potovanja v Slovenijo praviloma organizirajo vsako drugo leto. Prvič so bili s skupino v Sloveniji leta 2001, a takrat je bila to neke vrsta konferenca, ko so zbrani med seboj delili informacije, ki so jih že zbrali, niso pa brskali za novimi po arhivih. Od takrat so se naučili že marsikaj, sedaj imajo za udeležence celo pripravljene različne pripomočke za v arhive, kot so prevodi določenih izrazov iz gotice, nemščine in slovenščine.
Ne glede na to, kaj udeleženci odkrijejo in kaj jim uide, pa so skoraj vsi ob koncu poti delili navdušenje nad potovanjem v odtujeno domovino. Nekateri so tudi obljubili, da se še vrnejo.
“Pomembno je, da slovenska skupnost tu v državi ve, da mi Slovenci, ki smo zapustili državo, res želimo vedeti več o njej,” je še sklenila Macek Jisova.
