V ravenskem grajskem parku, ki je eno od mojih pribežališč v realnost (a ne pobeg iz realnosti), vselej s posebnim vznemirjenjem pristopim k hiški za knjigobežnice, da mimogrede, z iskrivim pričakovanjem, ki ga netim že od doma, pokukam, kateri knjigi je hiška znova dala začasno bivališče. Vsakič razmišljam, katerega bralca bo le počakala, kdo jo je sploh prinesel, koliko ljudi je že prelistavalo njene strani, zakaj so prijeli v roke prav to knjigo.Hiške za knjigobežnice, ki jih je v Sloveniji spodbudila neutrudna bralka Nina Kožar in zraven pognala še facebook skupino Knjigobežnice, v kateri so vselej žive debate o vsebinah knjig in o prizoriščih knjigobežnic, me navdušujejo. ‘Naša‘, ravenska bajtica, je udomačena na drevesu streljaj od impozantne knjižnice, kjer smo prostovoljke v neformalnem kulturnem gibanju Radmance vpeljale javna branja poezije in proze tako spontano, enkrat na letni čas, vsakič na določeno tematiko. Kakopak je malo Prežiha zasidranega v naši biti, da smo obudile njegovo Radmanco. O tej strastni in trdoživi ženski razmišljam skorajda vsakič, ko se vzpenjam proti Prežihovi bajti in se selim v svoje realnosti, ki jih gojim in negujem tudi ob značilnih strumnih korakih navzgor, ko drvim tudi zato, ker vsak korak potisne negativno nazaj in povleče pozitivno naprej. Da poezija ni pobeg iz realnosti, temveč vstop v realnost, je pronicljiva misel izjemne pesnice Petre Kolmančič, ki sem jo na poti v avtomobilu ujela v radijskem pogovoru. Pesnica soimenjakinja v svojih verzih dobesedno odstira P(l)ast za p(l)astjo, kot je naslovila eno od pesniških zbirk. Pri bajtici sem v enem od naših branj izbrala njeni Kako obdržati žensko in Kako ostati mirna in v vsem času zdaj že naših tradicionalnih druženj ob literaturi ni še nobena tako presunila, tako ganila. Morda moja ljubezen do poezije izhaja iz dejstva, da sem rojena na svetovni dan poezije, čeprav je to bolj prešinjena (po)misel, ker ne dam prav veliko na astrološke determiniranosti ali odločujoč vpliv