Marca se je zdelo, da bo športno leto 2020 v Sloveniji bolj klavrno. Ves športni sistem se je ustavil, odpovedi državnih prvenstev in tudi mednarodnih dogodkov so se kar vrstile in videti je bilo, da bodo rubrike športni dosežki precej prazne. Nenazadnje so športniki ostali tudi brez olimpijskih iger, na katerih so slovenski aduti pričakovali veliko.

A je v boju med koronsko krizo in športom vendarle zmagal slednji. Moral se je prilagoditi, v zvezah so sprejemali kompromisne rešitve in prirejali tekmovanja v okrnjeni obliki in brez gledalcev. Ni bilo vedno idealno, a šport vendarle ni zamrl. In ko ljubitelji športa pogledajo nazaj v iztekajoče se leto, je jasno, da je celo eno uspešnejših v slovenski zgodovini.

Pravzaprav je po glavnem športnem uspehu leta verjetno kar najuspešnejše doslej. Gre seveda za zgodovinsko zmago na največji kolesarski dirki na svetu. Francoski Tour je bil letos slovenski. Način, kako je postal slovenski, pa bo šel v zgodovino in bi si ga težko izmislili tudi najboljši režiserji akcijskih filmov.

Vsa Slovenija in ves športni svet sta konec poletja spremljala boj Slovencev na francoski pentlji. Ko je že kazalo, da bo Primož Roglič pobral nagrado za življenjsko delo in po lanski Vuelti kot prvi Slovenec slavil še na Touru, se je v zgodbo vključil Tadej Pogačar.

Mladi kolesarski zvezdnik je v neposrednem boju, na kronometru, ko ne odloča nič drugega kot le znanje in moč, premagal izkušenega mačka. Pogačar se je na Elizejske poljane pripeljal kot veliki zmagovalec, najmlajši po več kot stoletju, in napovedal, da ga pri komaj 22 letih čaka še blesteča športna prihodnost.

Roglič je bil poražen, ne pa potolčen. Za uteho je nato ponovil lanski uspeh in dobil dirko po Španiji, s čimer je le še potrdil slovensko prevlado v kolesarskem letu 2020.

A najboljša slovenska kolesarja nista bila edina, ki sta navduševala navijače. Tudi v ligi NBA ima Slovenija uspešen dvojec, ki skrbi, da ljudstvo na sončni strani Alp včasih prebedi cele noči. Mladi Luka Dončić je letos nadaljeval tam, kjer je lani začel – na poti do enega največjih zvezdnikov lige.

Pozimi, še pred koronsko krizo, je nastopil tudi na svoji prvi tekmi zvezd v najmočnejši ligi na svetu. In se potem v neposrednem dvoboju pomeril še z izkušenim Goranom Dragićem. To je bila tekma, ki jo je v Miamiju v živo videlo 2000 Slovencev. In tekma, za katero se je pozneje izkazalo, da je bila ena zadnjih z gledalci na tribunah, preden je športni svet zavzela nova mehurčkasta realnost …

Dragić je svoj del slave požel v drugi polovici leta, ko so v NBA igrali najbolj čudno končnico doslej. Z Miamijem je prišel do finala, bil je v super formi in kdo ve, kam bi segel, če ga ne bi ustavila poškodba na prvi finalni tekmi. Brez njega so morali njegovi soigralci priznati premoč jezernikom, Gogi pa je ostal brez prstana za prvaka.

Poleti in jeseni so za športni utrip v Sloveniji skrbeli predvsem nogometaši. Po večmesečnem prisilnem premoru so morali na hitro dokončati sezono – prvič doslej so se naslova prvakov razveselili v Celju -, potem pa skorajda brez premora že začeti novo. Tudi v Sloveniji je zdaj nova navijaška realnost. Le na nekaj tekmah ob kratki sprostitvi ukrepov so bile tribune lahko delno polne, večinoma pa so tudi v Sloveniji ljubitelji nogometa vse skupaj spremljali od daleč.

Mehurček bi prav lahko postal športna beseda leta. Sistem tekmovanj brez gledalcev in v zaprtem varnem okolju se je v koronskih časih hitro prijel po vsem svetu, v Sloveniji pa so na ta način ob koncu leta izvedli tudi dve večji prireditvi. Najprej kvalifikacije za košarkarsko EP v dvorani Stožice, potem pa še svetovno prvenstvo v smučarskih poletih v Planici.

Tudi Planica je bila letos koronsko nenavadna. Marčevski živžav desettisočev navijačev, ki uživajo v spomladanskem sončku in poletih, je zamenjalo zaprto okolje zimsko hladne doline pod Poncami in prvič doslej poleti pod žarometi.

A slovensko športno leto 2020 niso bili samo Dončić, Dragić, Pogačar in Roglič. Že pozimi so svojo nalogo vrhunsko opravili rokometaši, ki so nastopili na EP in prišli tik pod vrh, na koncu so bili četrti.

Pa smučarji, tudi letos kljub okrnjeni sezoni ni manjkalo slovenskih uspehov. V začetku leta je blestela tekačica Anamarija Lampič z dvema zmagama in dvema drugima mestoma, ob koncu pa je vse, še najbolj samega sebe, presenetil Martin Čater, ko je s startno številko 41 pridrvel do nepričakovane smukaške zmage.

Zmaga, pa ne le ena, pa je bila na koncu sezone tudi na računu Tima Gajserja. Vladar svetovnega motokrosa je še enkrat pokazal, kdo je najboljši. V slogu pregovora o slabem začetku in dobrem koncu je zablestel ob izteku nenavadne sezone, v kateri so vozili po tri dirke na istem prizorišču. Pokazal je, da se zdaj odlično znajde tudi na mivki, ter v belgijskem Lommelu postavil temelje za letošnji naslov prvaka. Za tretjega v razredu MXGP in četrtega v karieri.