Država vse bolj opušča svoje javne naloge in službe, ohranja pa nadzor nad državljani – ne gre se samozavajati, da žica na meji ni tam tudi zato, da držijo notri nas, opozarja antropologinja Irena Šumi. Skupaj s sociologinjo dr. Darjo Zaviršek in filozofom dr. Tadejem Troho so nedavno govorili o procesih, ki spodkopavajo demokratične zasnove družb, utemeljene na priborjenih pravicah ljudi odločati o svojem telesu in biti varen. To se dogaja v Rusiji s spreminjanjem kazenske zakonodaje, ki je določeno nasilje nad ženskami v družinskem okolju iz kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, spremenila v civilni spor; v blažjih oblikah pa tudi od Poljske do Slovenije s prebujeno željo omejevati ženske pri odločanju o lastnem telesu. Zabrisati izkušnje in boje preteklosti “Določene pravice so se zdele samoumevne,” opisuje Darja Zaviršek, kako se odvijajo napadi na civilizacijske dosežke, ki definirajo naše družbe. Tadej Troha s filozofskega inštituta ZRC SAZU je opozoril, da se z govorico, ki stavi na mlade, poskuša zabrisati izkušnje in boje preteklosti ter ustvariti utvaro novega začetka. “Pri tem se pozablja, da smo tudi mladi pogojeni z okoljem, ki nas obkroža,” je opozoril na stalno podpredstavljenost žensk v javnih debatah. “Neopatriarhat je utemeljen na klasičnem patriarhatu, obenem pa temelji na podobi postfeministične, osvobojene in emancipirane ženske, ki zastopa idejo, da ne potrebujemo več feminizma, saj imamo enakost in se lahko ženske branimo same, posamično,” je Darja Zaviršek razložila temelje, ki so postavljeni po meri močnejših. “Neopatriarhat je uokvirjen v neoliberalne družbene pogoje in procese, ki nas vse spreminjajo v prestrašen prekariat v družbah vse večjih neenakosti. Krivce za družbene krivice se išče med najšibkejšimi člani družbe, medtem ko se prave izvore družbene neenakosti poskuša spregledati,” je opisala sociologinja podlago, na kateri zlahka uspeva ljudomržnja. “Postfeministični lik ženske se ne zlomi niti se za zaščito ne obrn
