Zmagovalno misel ste povedali v svojem pogledu na begunsko krizo kot potomec palestinskega begunca, vašega deda, ki je prebežal v Sirijo. Vaš oče pa je nato šel s trebuhom za kruhom naprej v Slovenijo. Se vas je prav zaradi tega begunska kriza bolj osebno dotaknila? "Po očetu sem Palestinec. Begunska zgodovina tega naroda mi je zagotovo bliže, tudi razlogi, ki ljudi prisilijo, da zapustijo svoje domove. Prav zaradi tega bolje razumem begunce, ki zdaj prihajajo v Evropo. Skušam pa razumeti strah Evropejcev pred množičnim begunskim valom. Bojijo se tudi zato, ker se begunce vse pogosteje povezuje s terorizmom. Za Evropo, ki je bila vedno bolj zadržana do priseljencev, je to brez dvoma nova in velika preizkušnja. A vendarle, zdi se mi prav, da tem ljudem damo priložnost. Med begunci je veliko sposobnih ljudi, kar nas lahko obogati. Ne kaže namreč spregledati, da so v današnjem svetu vse napredne družbe nacionalno mešane." Ste se z begunci srečali tudi kot zdravnik? "Mnogi so potrebovali zdravniško oskrbo, med begunci so bili tudi bolni in onemogli. Ti ljudje so v Evropo večinoma prišli peš, za njimi je bila dolga in izčrpavajoča pot. Pomagali smo jim, kolikor je bilo v naši moči." V Sloveniji, natančneje v Mariboru, živite od rojstva. Zdaj delate kot predstojnik kardiološkega oddelka v UKC Maribor. Ste kdaj občutili, da vas gledajo drugače, ker vas štejejo za priseljenca? "Nimam nobene slabe izkušnje. Morda je bilo lažje tudi zato, ker ne izhajam iz ortodoksne muslimanske družine, ki bi s svojim drugačnim načinom življenja lahko izzivala svojo okolico. Že moj oče je bil zdravnik v Mariboru. Lahko rečem, da so Slovenci pravzaprav zelo odprti do priseljencev. Ljudje nimajo težav, če ima nekdo drugačno ime, ko premagajo svoj strah. Razloge za zadržanost in strah je po moje treba iskati predvsem v dejstvu, da je Slovenija majhna država in Slovenci maloštevilčni narod. Pogosto je bariera lahko že tuji jezik." Bilo je veliko polemik glede reševanja kadrovske stiske v UKC Mar