Vaše mesto Slovenj Gradec letos praznuje 750-letnico, vi pa jih boste jutri dopolnili osemdeset. Čestitke in pa, "kam le čas beži", kot se sprašujete v vaši največji, ponarodeli uspešnici, ki so jo poznavalci leta 2000 razglasili za narodno-zabavno "vižo stoletja"? "Hvala, to se sprašujemo vsi. Ko sem pisal glasbo in besedilo za to pesem, se nisem zavedal, kaj bo iz tega prišlo, sem pa očitno že takrat opazil, kako gre vse prehitro mimo." Če je ta pesem stara 54 let, kaj bi šele danes lahko napisali glede na še hitrejši način življenja ljudi ... "Moral bi jo napisati v dvaintridesetinkah." Vidim vas kot eno najprepoznavnejših imen novejšega zgodovine mesta na družbenem in kulturnem področju, odšle so legende Jože Tisnikar, prof. Bogdan Borčić, Prešernov nagrajenec, pa Karel Pečko ... Zdi, da je bila vaša vloga premalo poudarjena, pa ste ime mesta ponesli v svet, le da na področju ljudske oziroma narodno-zabavne popularne kulture? "Nikoli se nisem izpostavljal, delal sem za človeka. Ko smo zadnjič nekje sedeli, sem vprašal, ali le ima kdo kje zapisano, kolikokrat smo igrali dobrodelne koncerte. Vedno smo razdelili vse, tudi tisto, kar so nam dali sponzorji. Za izgradnjo otroškega oddelka bolnišnice, nabavo rentgena, za otroke s cerebralno paralizo, za duševno motene, celo za Titov dom v Kumrovcu." Še vedno nastopate, kmalu greste spet na Hrvaško, ampak zmanjkuje osebnosti v mestu, ki bi mu dale tako močan pečat, morda celo zanemarjeno identiteto. Ste častni občan, ampak kaj bo poleg glasbe ostalo za vami, govori se o muzeju ... "S Hermino, ženo in pevko v ansamblu Štirje kovači, se pogovarjava z občino, da bi odprli muzej Štirih kovačev. Imava zelo bogat arhiv naših desetletij glasbenega delovanja. Še iščejo prostor, želela bi, da bi to nekje ostalo, ne samo glasba, in da bi nekoč to v upravljanje prevzela občina ali muzej." Poznavalci vas postavljajo ob bok Slavku Avseniku in Lojzetu Slaku, vam to godi ali vas ta primerjava moti? Ste bili rivali? "Veste, samo posluš