Podpredsednica vrhovnega sodišča Bettetova je izpostavila priložnosti in izzive, ki letos čakajo sodstvo, ter tveganja, s katerimi se bodo morali soočiti. Ob tem je kot strateški cilj izpostavila prizadevanje za dosego poštenega in učinkovitega postopka.

Slovensko sodstvo je po besedah podpredsednice vrhovnega sodišča v preteklih 20 letih večino svojih ukrepov usmerjalo v odločanje v razumnem času, tako da se je število nerešenih zadev občutno zmanjšalo. “Krajši čas reševanja zadev, postopno poenotenje sodne prakse in uporaba informatiziranih postopkov so privedli do upada števila prejetih zadev, do izboljšanja plačilne discipline in do sprememb v poslovni kulturi med subjekti na trgu,” je naštela.

Zdaj pa so si za cilj zastavili izboljšanje kakovosti sodstva, ob čemer je Bettetova opozorila, da “učinkovito sodstvo ni sinonim kakovostnega sodstva”. V okviru prioritetnih področij izboljšanja kakovosti je, kot je pojasnila, predvidenih vrsta ukrepov, namenjenih boljšemu delu sodnika, dvigu kakovosti celotnega sodnega postopka in vzpostavitvi okolja, v katerem bi bile stranke informirane glede postopkov pravnega varstva v najširšem pomenu. Pri tem pomembno mesto zavzemajo aktivnosti za zagotavljanje enotnosti sodne prakse.

Pomembna prioriteta je tudi kazenskopravno področje, kjer pa po besedah Bettetove prihaja do težav v okviru specializiranega kazenskega sodstva tako z vidika obremenitve sodišč in sodnikov kot z vidika časovno ustrezne dinamike reševanja zadev.

Bettetova je še opozorila, da lahko kakovostno delovanje sodstva temelji le na predvidljivem in stabilnem pravnem okolju. “Seznam zunanjih tveganj, ki ogrožajo uresničitev zastavljenih ciljev, je dolg,” je dodala.

Vodja službe za razvoj pravosodne uprave Jaša Vrabec je pojasnil, da se povprečni čas rešenih pomembnejših zadev že vrsto let skrajšuje, v letu 2016 je znašal 7,8 meseca, število nerešenih zadev pa naj bi se v zadnjih štirih letih prepolovilo. Na vrhovnem sodišču so si sicer zastavili cilj, da bi do leta 2020 povprečni časi rešitve zadev znašali največ šest mesecev.

Sodišča so lani prejela 132.000 pomembnejših zadev, rešila pa skoraj 135.000 pomembnejših zadev, kar je deset odstotkov manj kot leta 2015. Manjše število rešenih zadev je med drugim posledica tudi zmanjšanja števila sodnikov v letu 2016, je pojasnil Vrabec. Ob koncu leta jih je bilo 900, oziroma 13 manj kot leto prej. Cilj je doseči 42 sodnikov na 100.000 prebivalcev.

Z zmanjšanjem števila sodnikov se sicer spreminja starostna struktura sodnikov. Vrabec je ob tem opozoril na trend zmanjševanja sodnikov v starostni strukturi od 35 do 39 let in od 40 do 44 let. Z nadaljevanjem takih trendov je ogrožena generacijska kontinuiteta sodnikov, ki zagotavlja prenos znanj in izkušenj ter veščin vodenja in upravljanja, je pojasnil.

Vidnejši predstavniki slovenskega sodstva so danes sicer komentirali tudi pogosto slišane očitke v javnosti o dolgotrajnosti sodnih postopkov v Sloveniji tudi takrat, ko je krivda očitna. Novi predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič je poudaril, da si sodniki prvi želijo hitrega končanja postopkov. “A treba se je držati pravil. Če so možnosti za skrajševanje postopkov, se jih sodišča poslužujemo, a v okvirih, da ne bi prišlo do kršenja procesnih pravic,” je poudaril.

Predsednica Slovenskega sodniškega društva Janja Roblek je opomnila, da “vnaprej jasnih dejstev v pravu ni”. “Vsa dejstva morajo biti dokazana z dokazi. In kot veste, je dokazni standard v Sloveniji zelo visok. To zahtevajo odločbe ustavnega sodišča in naša kazenska zakonodaja,” je dejala.

Kazenski postopek je sicer po oceni Roblekove “šel v malce preveč razsežno smer in s tem dal več možnosti zavlačevanja postopka”. A po prepričanju Roblekove “smo sodniki tisti, ki moramo poskrbeti, da so orodja strank enakopravna”. Slovenska sodišča so po njeni oceni naredila ogromen korak naprej. Vendar “takoj ko v delo sodišča vključimo izvedence, to pomeni znatno podaljšanje obravnave”, je opozorila.

Predsednik ljubljanskega višjega sodišča Anton Panjan je poudaril, da je eno percepcija javnosti, drugo pa sodni postopek. “Ne obsojamo na ulici. Postopek je zasnovan tako, da imamo najprej sodno preiskavo, nato glavno obravnavo, dokazni postopek, lahko se vpletajo še izvedenska mnenja in to terja določen čas,” je poudaril. Ne strinja se, da bi imela obramba več možnosti kot tožilstvo, ampak je “sploh v kazenskih postopkih treba zadeve raziskati do konca, že samo dvom lahko povzroči, da je sodba oprostilna. Prav je, da se zadeve tudi z vidika javnosti umirijo in so ljudje deležni normalnega sojenja, ne pa, da se zahteva linč,” je dejal Panjan.

Prepričan sicer je, da sodni postopki v Sloveniji ne potekajo predolgo. Kot primere je izpostavil trojni umor na Gorjancih ali umor v Litiji, kjer so postopki trajali manj kot eno leto. “Očitek, da se primeri pri nas vlečejo, je velikokrat neutemeljen,” je ocenil Panjan.